Jaz grem očitno večkrat. Vsakič se mi zgodi isto. Klasika, hočeš dobro, se nekaj trudiš, imaš dodatno delo, ponudiš prst ... In hop! Pa je šla roka. Hvala bogu, da ne gre tako hitro. Meni bi namreč zmanjkalo rok in nog in vsega, kar se da pri tem izpulit. In še vedno ne razumem, kako ljudem ni nikoli dovolj.
O.K. Prevzela sem eno delo, nič posebnega, ostaja v širšem družinskem krogu. Na prošnjo seveda. In ne rečem, da ne bom imela nič od tega. Vsekakor pa ugotavljam, da premalo, kolikor dela, hude krvi in skrbi mi prinaša. Ja, za takole delo imajo eni čisto normalno plačo.
Skratka, gre za to, da ima dedek hišo, v njej so najemniki, ki ponavadi morajo plačevat položnice za stroške s stanovanjem. Potem so se vmes stvari malo zapletle in zdaj, ko sem jih poskušala popravit, so me reakcije prav presenetile. No, ne od vseh. Od tistih seveda, ki najbolj neredno plačujejo. A ja, a danes je kar tako, da lahko rečeš, ne, jaz pa ne bom plačal stroškov za nazaj? Halo!
Potem mi pa zadnjič ena prijateljica reče, hja, ti, ki imaš visoka moralna načela! Najprej sem to vzela kot grajo. Kasneje sem se malo zamislila. Hm, zakaj pa ne. Da jih ima vsaj nekdo. Glede na to, da mi svet takšen kot trenutno je, ni prav všeč. Mislim na širše družbeno dogajanje in vse v stilu, kam to vodi. Mislim, da tako, kot je sedaj, ne bo več dolgo moglo bit. No, časovno se je težko opredelit, ampak na dolgi rok ne bo delovalo. In zakaj je tako? Ker ljudje nimajo več moralnih načel. Ker je šel individualizem predaleč. Ker če jaz ponudim roko, ti hočeš pa še drugo, ni hudič, da ne bom enkrat ugotovila da ne dam.
Vsaj zastonj ne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar