petek, 12. avgust 2011

Če denar res ne prinaša sreče, potem ga vrnite. (Jules Jenard)

Včasih ne morem verjet, da so ljudje lahko tako malenkostni. Posebej, če je v igri denar. Majhen denar. Poznam kar nekaj ljudi, z enimi sem celo v sorodu, ki bi si za 1 EUR zvrtali luknjo v koleno. Medtem ko z drugo roko mečejo denar, večje količine, skozi okno.
Ko sem bila majhna, je moj dedek vsaj enkrat na mesec šel v Celovec v šoping. Takrat je bilo to normalno, če si hotel imet banane, čokolado in mehak 'skret papir'. Ko je znosil robo v stanovanje, se je usedel za mizo, ful učeno sklonil nad listek in do zadnjega centa natančno preračunal kaj je prinesel za koga in koliko mu je ta dolžan. Med člani ožje družine, jasno da ni nosil za sosede.
Enkrat drugič je bilo pri moji drugi stari mami, nonici, ki ji je moj foter prinesel zelenjavo s trga. Zloži ven iz cekarja kar je naročila, 'pa še tale peteršilj sem ti vzel, ker je bil lep in zdaj si mi dolžna še 5 tolarjev'. Nisem bila več tako majhna. In skoraj me je kap. Res mu jih je dala.
Ne razumem niti tega, da eni raje vozijo tuje avtomobile, kot da se usedejo v svojega in grejo kamor jim paše, da s tem prihranijo, kaj, 2 dcl bencina?!
Ne razumem, da starši vzamejo denar od tebe, za par stvari, ki ti jih spotoma prinesejo s tržnice, ko itak pridejo na obisk. Ne razumem, da si pustijo kupit sladoled in plačat kavo. Res ne razumem.
Mogoče res drži 'čisti računi, dobri prijatelji', se pa s tem znotraj družine, težko sprijaznim. Zdaj sem sicer malo bolj imuna na izjave 'ful sem brez denarja'. Ker to v resnici pomeni 'ravnokar sem si kupil nov računalnik / najbolj fensi bojler, kar jih je na trgu, ali pa 'samo' jakno za 500 EUR.
Mogoče sem neumna. Namreč, nimam ne najnovejšega modela računalnika, ne bojlerja in ne jakne za 500. Ampak v lokalih, kjer je dobro in so prijazni, še vedno pustim napitnino. In s prijateljicami na kavi ne razmišljam katera je na vrsti za plačat kavo. In se ob tem počutim dobro.


sreda, 10. avgust 2011

Družabna omrežja ipd.

Velike količine vsega me zmeraj zadušijo. Popolnoma ubijejo. Razprodaje so ena teh zadev. Neskončne police in kupi vsega, vse prebrskano, razmetano, z velikimi oranžnimi ali kako drugače vpadljivimi napisi %. Fej! In čeprav so cene takrat za večino stvari sploh realne, me na razprodaje ne spraviš, če res ni nujno.
Enako se mi zgodi v gostilnah. Četudi sem vstopila neznansko lačna, po tem, ko predme postavijo zvrhan krožnik tistega, kar sem si še malo prej neznansko želela, ne morem spraviti po grlu niti grižljaja. Ne morem in konec.
Razen knjig. Knjig in revij. Obožujem jih. RIP Delo Revije.
Torej, zdi se mi, da se mi enako dogaja s FB. Tam sem, ker sem sicer doma in se mi je zdelo, da nekako pa moram vdrževat malo stikov s takimi in drugačnimi prijatelji/cami. Potem je nekaj časa čisto zabavno brat o tem, kaj drugi mislijo in delajo. In kdaj kaj napisat o tem kaj misliš in delaš. In potem vse skupaj zbledi. Vmes še parkrat klikneš 'like' na kakšen prijetno zgledajoč sajt in na koncu dobivaš kar naenkrat neskončno 'sporočil', ki te sploh ne zanimajo več. Ker jih je preveč. Zato sploh ne razumem, zakaj imajo ljudje potrebo po tem, da se pridružujejo različnim mrežam. LinkedIn, Google +, MamboJumbo ...
Ampak jaz itak včasih mislim, da nisem za ta svet.


torek, 09. avgust 2011

Polovička

Imam polbrata (no, tudi polsestro in še enega na-pol polbrata, ki je v bistvu polbrat od mojega polbrata, uf), ki je star 12 let. Ravno na poti v puberteto. In pravkar sem imela priložnost z njim preživet nekaj dni, ne da bi bil zraven kdo od staršev (mojih, njegovih ...). Glede na to, da imam tudi sama dva majhna otroka, mi je to poleti nekakšna kratka šola tega, kar me čaka v prihodnosti.
Po starosti sva precej narazen, zato ga pravzaprav ne jemljem zares kot brata. Nekje vmes je, med bratom in otrokom. Zato me njegove muhe in prebliski prav nič ne ganejo. Zjezijo morda na trenutek, ampak je res kratek. In poskušam se kaj naučit.
Kako te torej moti obnašanje tvojih otrok, medtem ko te tuji z enakim sploh ne ganejo. In glej ga zlomka, pri odraslih je, vsaj s strani najstnika, enako obnašanje tujih staršev dojeto kot 'kakšne face sta tvoja tastara', tebe kot starša pa 'mami nehaj, me spravljaš v sramoto'.
A ni to hec!

torek, 02. avgust 2011

Pizda kurc fak

V roke vzamem telefon. Spet nisem prišla do enih položnic od hiše. Ponavadi mi na Elektru, Energetiki. Vo-Ka ipd. prijazno povejo samo zneske za par mesecev. In je spet za nekaj časa mir.
Pokličem Elektro in gospod To-je-posneto-sporočilo mi pove: 'Ste 8 v čakalni vrsti ...' Vztrajno čakam. Vmes se igram trgovino. Pijem čaj. In ko se končno oglasi zaresen glas, se utegnem le še predstaviti. Potem prekine.
Gledam v slušalko, jo obračam ... Nič nisem naredila narobe!!!
Očitno gre Elektru in podobnim tako slabo, da večji del zaslužka dobijo od telefonskih pogovorov. Ki se snemajo seveda. Zakaj že? Aja, za boljšo kakovost storitve jasno.