ponedeljek, 14. november 2011

Humanitarnost

V vrtcu so rekli otrokom, naj zbirajo zamaške. Staršem na roditeljskem sestanku tudi. Nihče sicer točno ni vedel za koga zbiramo. Ampak vseeno. Da je le za dober namen. In da se otroci prvič srečajo z neke vrste dobrodelnostjo. 
Doma pridno zbiramo zamaške in mali jih nosi v vrtec. Ker smo že dalj časa tudi ozaveščeni in nam ni vseeno za naravo, prihodnost otrok in sveta ..., jasno da recikliramo. Pomeni sicer, da imamo v predsobi papirno vrečko ali kartonsko škatlo za papir, v velikem smetnjaku v kuhinji dve vrečki za navadne odpadke in steklo, na pultu v kuhinji razgradljivo papirnato vrečko za bio odpadke in na balkonu, razen poleti, eno ogromno vrečo za embalažo. Ta je seveda najhitreje polna. V primeru zbiranja zamaškov se čas polnenja te velike in grozljive vreče s plastiko, skoraj da prepolovi. 
Zato sem malo računala. 1000 kg stane menda 300 EUR. Kar pomeni da za 10 kg zamaškov dobi "humanitarna akcija" 3 EUR. Ali še huje, z 1 kg zamaškov ste darovali nekomu, ki je potreben pomoči, 30 centov. Če sem prav zračunala. To je, milo rečeno, kot bi nekoga zaj ... v glavo. 
Najbrž nekdo mastno služi s pretapljanjem pomitih in sortiranih pokrovčkov. Poleg tega, da je skrajno neekološko, da se embalaža brez pokrovčka ne da "zložit" na enako majhno, ker se napihne nazaj, če ni zašraufana. Da ne omenjam koliko časa traja, da je zamaškov res za 1 kg, na ravni ene družine mislim.
Tako slovensko. Dobrota sirota. Samo da na zunaj zgleda fajn, da vsi prispevamo. Pa da v resnici ni treba nič naredit. Če bi nakazala 3 EUR direktno, brez zbiranja, bi pa rekli, da sem skopuh?   

petek, 12. avgust 2011

Če denar res ne prinaša sreče, potem ga vrnite. (Jules Jenard)

Včasih ne morem verjet, da so ljudje lahko tako malenkostni. Posebej, če je v igri denar. Majhen denar. Poznam kar nekaj ljudi, z enimi sem celo v sorodu, ki bi si za 1 EUR zvrtali luknjo v koleno. Medtem ko z drugo roko mečejo denar, večje količine, skozi okno.
Ko sem bila majhna, je moj dedek vsaj enkrat na mesec šel v Celovec v šoping. Takrat je bilo to normalno, če si hotel imet banane, čokolado in mehak 'skret papir'. Ko je znosil robo v stanovanje, se je usedel za mizo, ful učeno sklonil nad listek in do zadnjega centa natančno preračunal kaj je prinesel za koga in koliko mu je ta dolžan. Med člani ožje družine, jasno da ni nosil za sosede.
Enkrat drugič je bilo pri moji drugi stari mami, nonici, ki ji je moj foter prinesel zelenjavo s trga. Zloži ven iz cekarja kar je naročila, 'pa še tale peteršilj sem ti vzel, ker je bil lep in zdaj si mi dolžna še 5 tolarjev'. Nisem bila več tako majhna. In skoraj me je kap. Res mu jih je dala.
Ne razumem niti tega, da eni raje vozijo tuje avtomobile, kot da se usedejo v svojega in grejo kamor jim paše, da s tem prihranijo, kaj, 2 dcl bencina?!
Ne razumem, da starši vzamejo denar od tebe, za par stvari, ki ti jih spotoma prinesejo s tržnice, ko itak pridejo na obisk. Ne razumem, da si pustijo kupit sladoled in plačat kavo. Res ne razumem.
Mogoče res drži 'čisti računi, dobri prijatelji', se pa s tem znotraj družine, težko sprijaznim. Zdaj sem sicer malo bolj imuna na izjave 'ful sem brez denarja'. Ker to v resnici pomeni 'ravnokar sem si kupil nov računalnik / najbolj fensi bojler, kar jih je na trgu, ali pa 'samo' jakno za 500 EUR.
Mogoče sem neumna. Namreč, nimam ne najnovejšega modela računalnika, ne bojlerja in ne jakne za 500. Ampak v lokalih, kjer je dobro in so prijazni, še vedno pustim napitnino. In s prijateljicami na kavi ne razmišljam katera je na vrsti za plačat kavo. In se ob tem počutim dobro.


sreda, 10. avgust 2011

Družabna omrežja ipd.

Velike količine vsega me zmeraj zadušijo. Popolnoma ubijejo. Razprodaje so ena teh zadev. Neskončne police in kupi vsega, vse prebrskano, razmetano, z velikimi oranžnimi ali kako drugače vpadljivimi napisi %. Fej! In čeprav so cene takrat za večino stvari sploh realne, me na razprodaje ne spraviš, če res ni nujno.
Enako se mi zgodi v gostilnah. Četudi sem vstopila neznansko lačna, po tem, ko predme postavijo zvrhan krožnik tistega, kar sem si še malo prej neznansko želela, ne morem spraviti po grlu niti grižljaja. Ne morem in konec.
Razen knjig. Knjig in revij. Obožujem jih. RIP Delo Revije.
Torej, zdi se mi, da se mi enako dogaja s FB. Tam sem, ker sem sicer doma in se mi je zdelo, da nekako pa moram vdrževat malo stikov s takimi in drugačnimi prijatelji/cami. Potem je nekaj časa čisto zabavno brat o tem, kaj drugi mislijo in delajo. In kdaj kaj napisat o tem kaj misliš in delaš. In potem vse skupaj zbledi. Vmes še parkrat klikneš 'like' na kakšen prijetno zgledajoč sajt in na koncu dobivaš kar naenkrat neskončno 'sporočil', ki te sploh ne zanimajo več. Ker jih je preveč. Zato sploh ne razumem, zakaj imajo ljudje potrebo po tem, da se pridružujejo različnim mrežam. LinkedIn, Google +, MamboJumbo ...
Ampak jaz itak včasih mislim, da nisem za ta svet.


torek, 09. avgust 2011

Polovička

Imam polbrata (no, tudi polsestro in še enega na-pol polbrata, ki je v bistvu polbrat od mojega polbrata, uf), ki je star 12 let. Ravno na poti v puberteto. In pravkar sem imela priložnost z njim preživet nekaj dni, ne da bi bil zraven kdo od staršev (mojih, njegovih ...). Glede na to, da imam tudi sama dva majhna otroka, mi je to poleti nekakšna kratka šola tega, kar me čaka v prihodnosti.
Po starosti sva precej narazen, zato ga pravzaprav ne jemljem zares kot brata. Nekje vmes je, med bratom in otrokom. Zato me njegove muhe in prebliski prav nič ne ganejo. Zjezijo morda na trenutek, ampak je res kratek. In poskušam se kaj naučit.
Kako te torej moti obnašanje tvojih otrok, medtem ko te tuji z enakim sploh ne ganejo. In glej ga zlomka, pri odraslih je, vsaj s strani najstnika, enako obnašanje tujih staršev dojeto kot 'kakšne face sta tvoja tastara', tebe kot starša pa 'mami nehaj, me spravljaš v sramoto'.
A ni to hec!

torek, 02. avgust 2011

Pizda kurc fak

V roke vzamem telefon. Spet nisem prišla do enih položnic od hiše. Ponavadi mi na Elektru, Energetiki. Vo-Ka ipd. prijazno povejo samo zneske za par mesecev. In je spet za nekaj časa mir.
Pokličem Elektro in gospod To-je-posneto-sporočilo mi pove: 'Ste 8 v čakalni vrsti ...' Vztrajno čakam. Vmes se igram trgovino. Pijem čaj. In ko se končno oglasi zaresen glas, se utegnem le še predstaviti. Potem prekine.
Gledam v slušalko, jo obračam ... Nič nisem naredila narobe!!!
Očitno gre Elektru in podobnim tako slabo, da večji del zaslužka dobijo od telefonskih pogovorov. Ki se snemajo seveda. Zakaj že? Aja, za boljšo kakovost storitve jasno.

nedelja, 24. julij 2011

Julij

Sredina poletja je in zjutraj sem v kuhinji srečala prvega pingvina. Letos so se očitno v našem stanovanju zaredili bolj zgodaj. Ponavadi pridejo šele nekje v sredini septembra. Najbrž smo včeraj zvečer pomotoma pustili odprtih preveč oken ...

četrtek, 21. julij 2011

Norost je stvar okusa

Imam strica, starega nekaj če 60 let. Še vedno je velik otrok. Od rojstva do danes še ni uspel odrast. Odrast v smislu, da bi kdaj prevzel odgovornost za svoja dejanja. V 60. letih je ni niti enkrat.
Z energijo se napaja zaradi škodoželjnosti in želje po maščevanju, čeprav v osnovi nihče ne ve s kom in zakaj se pravzaprav bojuje.
No, trenutno je sveže poročen z mlado plesalko z droga, ki se je morala zaradi uradnih postopkov, vrnit v Dominikansko republiko od koder je, in kjer ima dve mladoletni hčerki. Za poročno darilo ji je moj stric podaril operacijo za povečanje oprsja, ki jo je plačal z denarjem od mojega dedka. Brez njegove vednosti seveda. Temu dejanju reče svetilnik (levi in desni morda, ne vem).
Sedaj je svoje stalno bivališče preselil v deželo svoje aktualne žene, kjer bo po vsej verjetnosti ostal, dokler mu ne zmanjka denarja od prodaje družinskega stanovanja. Tam je večino svojega življenja živel s svojima sinovoma, za katera dandanes nihče več ne ve kje sta. Popolnoma sta prekinila stike s celotno družino svojega (norega) očeta. In jaz ju poskušam razumet. Čeprav ju pogrešam. Fejst fanta sta.
Pa naj še kdo reče, da nima vsaka družina svoje zmešane zgodbe.
In ja, nadaljevanje sledi.

ponedeljek, 18. julij 2011

Kopalke pozimi

Na mail povabilo prijateljice, sem se imela privilegij včlaniti se v nekakšen klub ugodnosti (marketinška fora ja), kjer lahko po zelo ugodnih cenah nakupuješ obleke, čevlje, torbice in ostale modne dodatke še kar znanih blagovnih znamk. Hja. Itak ne verjamem v razprodaje, ker so takrat cene šele približno take, kot je smiselno zapravit za tovrstne cunje in cunjice.
In potem sem včeraj čisto slučajno res našla 3 stvari, za otroke seveda, ki bi jih hotela imet. Najdem številke, v večini primerov je pri polovici izdelkov napis RAZPRODANO (tudi tega ne razumem, zakaj je potem še tam?), dam v košarico izdelke z napisom NA ZALOGI in malo pred koncem postopka vidim desno spodaj še kar majhen napis Dostavni rok 4 do 5 tednov. Skoraj me je kap.
Pa sem vseeno upala, da temu ni tako, in napisala blazno prijazen mail, da sem sicer navdušena, ampak nisem pripravljena toliko časa čakat in če je res edina možna dostava čez toliko časa. In glej si ga zlomka, res je! Se opravičujemo, se trudimo, vendar ...
Sploh si nočem predstavljat, da bi brez prebiranja vseh teh 'drobnih tiskov' vsepovsod, naročila espadrile poletnih barv in jih pri letos tako spremenljivih vremenskih razmerah, dobila po pošti enkrat v začetku septembra.
Ko bo že za puhovko in bulerje?

petek, 15. julij 2011

Freak show

Pred kratkim sem prebrala članek, kjer se knjigarnarji pritožujejo, da Slovenci kupujemo premalo knjig. Najbrž tudi preberemo, čeprav je izposoja v knjižnicah kar dobra, se mi zdi. Je pa tudi res, da imamo največ izdanih knjig na prebivalca. Kar pomeni, da imamo veliko ljudi, ki pišejo knjige, in malo tistih, ki jih beremo.
In ta vzorec v zadnjem času deluje na skoraj vseh področjih.
V medijih naprimer. Veliko časopisov in tistih, ki imajo v njih kaj povedati, in malo takih, ki časopise in revije sploh še kupujejo, še manj takih, ki jih beremo. Škoda. 
Poleg tega se je blazno razširila freaky nastopaška scena. Tvojih 5 minut na televiziji. Če nisi nastopil v kakšnem resničnostnem šovu, še vedno lahko v mobitelovem, simobilovem, mercatorjevem ali activia danone oglasu. Torej, če nimaš nič za pokazat, nič za povedat in te ni za pogledat, lahko celi Sloveniji poveš kdaj in koliko te napenja. Kdo pa to gleda?
In kaj, se potem ljudje pogovarjajo: ti, si me videl zadnjič na talentih? Ja, kul, stari. A si ti mene v reklami? 


 

sreda, 06. julij 2011

Starost ni radost

Jest hočem umret v spanju. To se mi zdi še najbolj elegantno.
Nočem dočakat 97 let, nočem preživet svojih otrok in nočem bit obsojena na dobro voljo in milost drugih.
Domovi za starejše se zdaj reče. Ker je Dom onemoglih od včasih preveč nehumano. Znotraj zidov je pa isto. Stari ljudje, ki ne morejo več skrbeti sami zase, so, predvsem v Ljubljani, prepuščeni na milost in nemilost osebja medicinskih sester, še bolj pa strežnic z (morda) dokončano osnovno šolo, ki si vendarle niso zaslužile takšnega bednega joba. One pa že ne. Zato delajo samo tisto, kar imajo v svojem opisu del in nalog. Pa še to preko k... Ja, razumem, tastari so večinoma težki, zahtevni, večno nezadovoljni ... In ja, na žalost gre svetu tako, da jih je vedno več. Torej, če se znebimo enega, najbolj sitnega, jih še vedno ostane več kot dovolj, da dobimo tisto minimalno plačo, ki si jo tako krvavo zaslužimo. Dajmo malo prezračit tako pomeni naredit fajn prepih, morda pa kdo pridela pljučnico in bo nekaj časa bolj mir. Kosilo se reče nečemu brezobličnemu in vsak dan istih vonjev, zapakirano v plastičen krožnik z enakim pokrovom čez (voila, presenečenje!). Pa toliko solidnih kuharjev je brez službe.
Skratka, hiralnice z zaposlenimi matildami. Zato se jim tudi ne reče več negovalke. Ker to tudi slučajno nima veze z besedo nega. Aja, pa v vsakem nadstropju visi tabla s pravicami bolnikov, da ne bo pomote.

torek, 14. junij 2011

Pametovanje

Se zalotim včasih ja. Na raznorazne teme in ob različnih priložnostih. Tokrat sem po spletu okoliščin prišla do teorije, da s(m)o slovenske družine nekaj posebnega. In to v svetovnem merilu itak. Dokazano, se vsi čudijo tej povezanosti med mlajšimi, starejšimi, in vsemi člani nasploh. Sploh pa fascinira ta neločljiva povezava med primarno in sekundarno, torej novo mlado družinico in starši. Hm ja, in sem odkrila ... Toplo vodo. Skratka, slovenska posebnost in velika povezanost je ..., bi rekla, pogosto tudi finančne narave. Tudi v mojem primeru ja. Finančne ali kako drugače koristoljubne. In ne gre samo za usluge. Gre res za neke materialne izmenjave, ki bolj pogoste kot so, bolj je družina povezana. Oziroma, več kot si dajemo, raje se imamo. Fino ne. Če ne bi bilo zraven tudi več, kot si dajemo, bolj si solimo pamet, bi bilo pa idealno. 
Prelepo, da bi bilo res.

sobota, 28. maj 2011

Vakum

Danes imam slab dan. Trenutno mi je za jokat. Ne vem kako se to napiše; smrk, smrk, jok jok, kaj pa vem ... Počutim se, da se najraje ne bi ... Počutim se tako ... prazno in polno hkrati. Prav boli. Kot bi se ti vsi notranji organi postavili nekje ob rob, v sredini pa bi zazijala neskončna praznina. In tema samo čaka, da jo napolni. In tema je bad. Jaz pa bi rada izstopila ven.
Zdaj vem zakaj ljudje od hudega zbolijo.

četrtek, 26. maj 2011

Feljton

Prvič v življenju sem brala podlistek v Delu. In to dve knjigi zapored. Tako da sem čakala vsako jutro na nov časopis in si ga pustila na mizi, da bom sredi dneva lahko v miru prebrala ...
Daniel Glattauer, Proti severnemu vetru in Vsakih sedem valov.
Knjigi, ki sta mi po dolgem času na koncu zvabili nasmešek na usta. In kaj je na njima posebnega? Naivnost. Občutek otroške naivnosti, da je konec vedno srečen, da obstaja ljubezen na prvi pogled, da je možno slišat travo, ki raste ...
In po dolgem času sem spet vesela, da sem še vedno naivna. Včasih sicer boli. Ampak obstaja toliko stvari, zaradi katerih je vredno obdržati otroka v sebi in se veselit novega sončnega dneva. Vsak dan sproti. Tudi če zunaj dežuje.

sreda, 25. maj 2011

Zakaj ne maram svoje tašče

  1. ker je v pričo moje takrat že zelo bolne mami po enem kozarcu vina rekla, pa dejta vidva že enkrat imet otroke, dokler smo mi še vsi zdravi 
  2. ker so bila kosila, na katere naju je vabila med mojo nosečnostjo, pikantna - dnevi indijske kuhinje
  3. ker je prišla v porodnišnico in si ni umila rok preden mi je segla v roko, jaz sem pa takrat po carskem rezu komaj prišla do stranišča
  4. ker si ni umivala rok nikoli kasneje, ko je prišla na obisk k dojenčku
  5. ker mi ni verjela, da ne dojim zato, ker nimam mleka
  6. ker je enkrat pljunila v robec in fantka obrisala okrog ust, medtem ko se jaz uspela zraven samo obnemet
  7. ker me je nadrla kot psa, ko njeni načrti niso šli v pravo smer
  8. ker je vpila name, da bom zajebala otroka
  9. ker mi je očitala moje žalovanje za mami 
  10. ker mi je drugič v porodnišnico poslala svojo prijateljico z neonatalnega oddelka s knjižico o dojenju, ki jo je potem skrivala za hrbtom 
  11. ker me je pričakala doma, ko sem prišla s porodnišnice, sicer bi imela histerični napad
  12. ker je za kosilo doječe matere najraje kuhala stročnice
  13. ker mi ponuja zelenjavo z vrta, potem mi pa slavnostno izroči dve majhni kolerabi
  14. ker mi pride voščit za rojstni dan zato, ker ne sprejme mojih argumentov zakaj mi na ta dan ne paše njen obisk
  15. ker me ob voščilu močno objame od zadaj, medtem ko imam jaz polna usta hrane
  16. ker me vpraša kaj si želim za rojstni dan, potem pa doda 'saj veš, v okviru najinih zmožnosti'
  17. ker se mi je dvakrat po nepotrebnem zlagala
  18. ker vsakič reče, da razume in potem naredi po svoje
  19. ker ne pere jagod, ker so vendar iz njenega vrta (na robu mesta)
  20. ker skoči preden reče zdaj
  21. ker vedno reče 'ne, to je črno', če jaz rečem, da je belo
  22. ker ne spoštuje svojega sina
  23. ker nikoli ne reče hvala
  24. ker je
Upam, da bo tole kaj pomagalo, da sem dala ven.

ponedeljek, 23. maj 2011

Osel gre samo enkrat na led

Jaz grem očitno večkrat. Vsakič se mi zgodi isto. Klasika, hočeš dobro, se nekaj trudiš, imaš dodatno delo, ponudiš prst ... In hop! Pa je šla roka. Hvala bogu, da ne gre tako hitro. Meni bi namreč zmanjkalo rok in nog in vsega, kar se da pri tem izpulit. In še vedno ne razumem, kako ljudem ni nikoli dovolj.
O.K. Prevzela sem eno delo, nič posebnega, ostaja v širšem družinskem krogu. Na prošnjo seveda. In ne rečem, da ne bom imela nič od tega. Vsekakor pa ugotavljam, da premalo, kolikor dela, hude krvi in skrbi mi prinaša. Ja, za takole delo imajo eni čisto normalno plačo.
Skratka, gre za to, da ima dedek hišo, v njej so najemniki, ki ponavadi morajo plačevat položnice za stroške s stanovanjem. Potem so se vmes stvari malo zapletle in zdaj, ko sem jih poskušala popravit, so me reakcije prav presenetile. No, ne od vseh. Od tistih seveda, ki najbolj neredno plačujejo. A ja, a danes je kar tako, da lahko rečeš, ne, jaz pa ne bom plačal stroškov za nazaj? Halo!
Potem mi pa zadnjič ena prijateljica reče, hja, ti, ki imaš visoka moralna načela! Najprej sem to vzela kot grajo. Kasneje sem se malo zamislila. Hm, zakaj pa ne. Da jih ima vsaj nekdo. Glede na to, da mi svet takšen kot trenutno je, ni prav všeč. Mislim na širše družbeno dogajanje in vse v stilu, kam to vodi. Mislim, da tako, kot je sedaj, ne bo več dolgo moglo bit. No, časovno se je težko opredelit, ampak na dolgi rok ne bo delovalo. In zakaj je tako? Ker ljudje nimajo več moralnih načel. Ker je šel individualizem predaleč. Ker če jaz ponudim roko, ti hočeš pa še drugo, ni hudič, da ne bom enkrat ugotovila da ne dam.
Vsaj zastonj ne!

četrtek, 19. maj 2011

Pomlad

Včeraj mi je, po 10-ih dneh pomirjevalne kure same sebi, uspelo svoje razpoloženje spet spravit na pomladno temperaturo. Poklicala sem Š., ki je odpeljala punčko na sprehod in na igrišče, jaz pa sem šla z največjim veseljem ven na kosilo. Sredi mesta, na lep sončen dan, sva s prijateljico T. sedeli v senčki, pili vino in čvekali o tem in onem. Trenutek, vreden spomina.

ponedeljek, 09. maj 2011

Luknje

Zadnji teden je minil v znamenju prehladov, na koncu tudi mojega. No, jaz sem prehlajena samo na pol. Dobesedno. Prehlajena je namreč polovica mojega nosa ali natančneje, ena luknja. Ob tem se človek vpraša, zakaj sta potem potrebni obe luknji v enem nosu, če imata itak vsaka svoje življenje. Ah, simetrija ja. In iz enega ušesa noter, iz drugega ven. Če ne bi bilo iz drugega ven, bi nam razneslo glavo? Kako bi bilo včasih fino, da bi imela samo tisto polovico od ušes, iz katerega gre vsebina ven. Meni bi po včerajšnjem dnevu to prav koristilo.
Da o drugih luknjah sploh ne govorim.

petek, 06. maj 2011

Obožujem tišino

Ne verjamem, da bi mogla razumeti, kako tišina omogoča prehod v notranjost, da jo potrebujejo vsi tisti, ki se ne zanimajo samo za zunanji svet ...
(iz meni ne preveč dobre knjige Eleganca ježa, ki je bila pred kratkim zelo promovirana. Ne vem čisto dobro zakaj. Na prvih 150 straneh se ne zgodi nič, skozi celo knjigo pa se dva ženska glasova dajeta, katera je bolj pametna.)

četrtek, 05. maj 2011

Podobe iz preteklosti

Nikoli nisem razumela tistih, ki si svoje bližnje želijo videti po smrti. Če na primer nisi imel priložnosti biti zraven, ko nekdo umre, je to po mojem zadnje, za čimer ti je lahko žal. Mene namreč ti prizori tako ganejo, da jih ne morem odmislit še zelo zelo dolgo. Predolgo. Predvsem glede na to, da bi želela, da se končno uresniči to, da lahko obujam spomine, ne da bi me preganjali hodniki bolnice, cevke, hladen stisk roke, naenkrat lažji in speči mucek v naročju ... in vsesplošen mraz.
Vedno slišim in berem o tem, kako je spomin en fajn luknjast sir, v katerem ostanejo samo lepi prizori in občutki. No shit!
No, pri meni je ravno obratno. Tam, kjer so sicer luknje, so prizori. Globoke luknje, ki niti slučajno ne bledijo tako hitro, da se ne bi bala, da bo sir medtem že splesnil.
Razmišljam o tem, kdaj bom svojo mami spet  videla v elementu. Tako, kot je bila v resnici. Večinoma dobre volje, polna energije in optimizma. In kdaj se bom lahko brez bolečine v srčku, spomnila nanjo in na vse, kar sva počeli skupaj. In je bilo prijetno.
Še kar čakam.

petek, 15. april 2011

Orakeljska noč

Kako rdeča je videti kri v belem keramičnem umivalniku, sem pomislil. Kako živa je ta barva, kako estetsko šokantna. Druge tekočine, ki pridejo iz nas, so prav puste v primerjavi s krvjo, blede sence. Belkasta slina, mlečno bela sperma, rumeno lulanje, zelenkasto rjava sluz. Izločamo jesenske in zimske barve, tista snov, ki nevidno teče po naših žilah in nas ohranja pri življenju, pa je karminaste barve norega umetnika - rdeča, ki je tako sijoča kot kakšen sveže pobarvan predmet.
(Paul Auster)

četrtek, 14. april 2011

Praznovanja

Se z leti kar namnožijo, še posebej če imaš otroke. Družinska snidenja so vsako leto bolj številna, potem se za nekaj časa umirijo, začnejo spet naraščat, potem se pa skrčijo. Otroci grejo na svoje s svojimi, s strani širše družine potrjenimi partnerji, in imajo svoja, na začetku manjša praznovanja. Ko sva se prvič spoznala dni, obletnic, rojstnih dnevov ... In potem spet od začetka.
V veliko družinah se rojstni dnevi skoncentrirajo okoli določenih datumov. Pri nas je to december in januar, potem še enkrat zdaj, v aprilu in maju. December se začne z Miklavžem, Božičkom, Dedkom Mrazom in potem rojstni dan, rojstni dan, rojstni dan. Malo miru. In je že april. Rojstni dan, rojstni dan, rojstni dan, rojstni dan, Velika noč, rojstni dan. Konec.
Vsak rojstni dan je treba praznovat vsaj dvakrat, enkrat za družino, drugič s prijatelji. Eno je obveznost, drugo prijetnost. Vsaj zame, zadnje čase. Včasih je bilo pa vse drugače.
No, danes imam že polno glavo vsega, pa nismo še niti na polovici. Na srečo me čaka še prijetnejši del vsega skupaj, in na žalost imam za seboj bolj naporen del, zaradi česar sem utrujena in brez volje.
Napornejši del otroškega družinskega praznovanja je nadrkavanje babic in dedkov v tem, kdo je pametnejši, kdo več ve o vzgoji, kdo kupuje najboljša darila in sploh, kdo je največji car. Letos je to že razjasnjeno.
Rojstni dnevi od otrok prvih nekaj let postanejo edini izgovor za druženje s starimi prijatelji, ki imajo enako stare/majhne otroke. Dokler otroci ne začnejo sestavljat svojega seznama povabljenih, kar je zelo kmalu. Prekmalu. Namreč ravno takrat, ko postane otroško praznovanje spet prijetno, udobno. Ko se lahko na žuru tudi usedeš, malo poklepetaš s kom in v miru spiješ vsaj eno pivo. Če imaš srečo, pač dve.
Zdaj nas čaka še piknik za vse, ki nas poznajo. Mal podrinkat in podensat. Komaj čakam, da bo spet toplo.

sobota, 09. april 2011

Obletnica

Včeraj smo imeli obletnico mature. In prav neverjetno je, kako se eni ljudje niti malo ne spremenijo. Pri enih je to dejstvo dobro, pri drugih žalostno.
Kako veliko zveš o drugih že iz njihovega odziva na vabilo. Eni veseli, drugi so takoj našli pomanjkljivosti, imeli pripombe ...
Na prvi vtis ful sprememb, na 2 urni klepet pa nobene več. No, ene je bilo na začetku težko spoznat. Par fantov recimo, ki imajo precej več kil kot včasih, ko so bili pretegnjeni srednješolci. Potem, ko so odprli usta, so bili sicer spet podobni sebi. Eni, ki so bili v srednji šoli pridni, imajo zdaj še vedno pred sabo 'samo še par izpitov in diplomo'. Kar nekaj jih ni ostalo v gradbeništvu, ostali, ki so, imajo svoja podjetja ali pa so, glede na trenutne razmere v stroki, v pričakovanju odpovedi.
Večina ima po 2 otroka, redki po enega, eni so ravno postali novopečeni starši, druge to še čaka, od enih otroci so že 11 let veliki. 
Razen enega sošolca, ki mu koža ni prav, zato bi rabil 2 stola, mesno ploščo in veliko več pozornosti, so bili vsi dobre volje in veseli, da smo se dobili.
Tako smo 'čvekali in vezali otrobe' do zgodnje jutranje ure in se seveda razšli polni upanja 'pokliči kaj, oglasi se, seveda se kaj vidimo ...'
Upam, da res naslednje leto spet. Bi se spodobilo, bo že 20.

četrtek, 31. marec 2011

Death becomes her

Eni se v svojem življenju srečajo le s parimi. Smrtmi namreč. Normalno je, da ti umrejo stari starši, če imaš srečo, da imaš še vse 4, ko prideš na svet. Jaz imam še vedno enega dedka.
Nimam pa več tete, nadvse prijazne gospodične, ki jo je moj stric uvozil s Tajvana. Totalno eksotična bejba, zelo nesrečna v tistih časih tujcem nenaklonjeni deželici. Zelo mlada je umrla, in pustila za seboj dva majhna otroka, moja bratranca. 
Nimam več babice. Ki je vedno jokala medtem ko mi je brala Prešernove poezije. In do zadnjega kadila kot turek. 
Nimam več svojega prvega hišnega ljubljenčka. Čeprav sem si želela psa, se je na koncu izkazalo, da so mucki bolj prikladni za v stanovanje. Črn perzijec je dočakal zavidljivo starost 17 let.
Nimam več nonota. Občudovanja vreden človek, ki je govoril 9 jezikov in preživel taborišče. Zanj mi je žal, za izgubljena leta, ko se nisva več imela časa zbližat. 
Nimam več mami. 
Nimam več drugega najljubšega mucka. Zakaj vedno odidejo tisti, ki so najbolj kul?
Nimam več nonice. Sem poskusila v odraslosti nadomestiti zamujeno. Dočakala je dva svoja pravnučka. Zelo sem jo spoštovala.

''Ogromno različnih načinov življenja je. In ogromno različnih načinov smrti. Ampak na koncu je popolnoma vseeno. Ostane samo puščava.''
(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca.)




torek, 29. marec 2011

Nateg

V poplavi vseh kartic iz loyalty programa (eden marketinških prijemov) je tudi tista za otroške trgovine Okaidi. Dobite je ob nakupu, zanjo plačate 4 EUR. Po tem, ko v njihovih trgovinah zapravite 200 EUR, vam za nagrado pošljejo bon za 8 EUR. Za zapravljanje prav pri njih, vas nagradijo z 2%. Zelo velikodušno, ni kaj.

Nasvet

Eden boljših, ki sem ga pred kratkim slišala. In vreden upoštevanja. Otroku čim bolj zgodaj dopovejte, da če mu kdo reče ''to bo najina skrivnost'' ali ''tega ne povej mami ali očetu'', pomeni ravno nasprotno. Takoj povedat!

ponedeljek, 28. marec 2011

Zakaj je dobro poslušati zvočne pravljice?

''Če nimaš kaj pametnega za pripomniti, je ravno tako dobro, če si tiho, in greš naprej po svojih potih ...'' je rekel zajec Tacamuci.
Tega v knjigi ni.

petek, 25. marec 2011

Materinski dan

Ta večjemu malčku ni bilo treba v vrtec. Najprej smo šli na pravljico v Mini teater, potem v Živalski vrt. Naredili smo en velik krog, slikali živali, divjali po igrišču, se vozili z vlakcem (nujno vedno, vsaj ena vožnja), jedli sladoled ... Danes samo mi trije.
Vmes sem dobila dva sms-a na temo. Od tašče in prijateljice. Nobeni nisem mama. Ne razumem čisto. Ni to dan, ko so otroci še posebej pridni, ko narišejo ali napišejo kaj lepega in nam pokažejo, kako nas imajo radi.
Jaz moji nesem na grob ta male narcise.

sobota, 19. marec 2011

petek, 18. marec 2011

Peticija

Zelo redko zaidem v BTC, odkar ne stanujem več v njegovi bližini. In vesela sem tega. Že takrat mi je šel namreč blazno na živce. Nisem namreč ena od oboževalk shoppinga, ki vejo na katerih policah v trgovini so dotične majice ipd. Ravno obratno. Trgovin prav ne maram. Zato imam naročeno zelenjavo v zabojčku na dom, špecerijo kupujem enkrat na teden, obožujem pa novo pekarno v bližini.
Danes je bil moj petletnik povabljen v enega lokalov v City parku, na praznovanje 6. rojstnega dneva. O tem sicer drugič. Najprej sem stala v vrsti na Šmartinski. Potem sem stala v vrsti pred enim notranjih krožišč. Čakala v vrsti za garažo. Iskala parkirno mesto. Komaj našla pravi lokal, med vsemi tistimi neštetimi lokali s pisanimi izveski, groznimi imeni, preglasno muziko, pri tem, da je v centru najbrž krepkih 25 stopinj in strašno zadušljivo. Nighmare. Ko sem končno oddala otroka v igralnico iz časa Kremenčkovih, sem v dveh urah naredila 15 kilometrov, zapravila nekaj 10 evrov in prešvicala majico in jakno.
Strašno drag in duhamoren otroški rojstni dan. Vsaj za mame.

četrtek, 17. marec 2011

Štiri

S tremi prijateljicami smo si včasih, vsaj parkrat na leto, privoščile vikend v Kranjski gori. Na začetku v stričevem stanovanju v Čičarah, potem v stanovanju drugega strica prav v središču KG, nad majhnim kafičem, kamor smo enkrat v soboto dopoldne odtavale na kavo in sonček. Vedno se je začelo enako. S prvim postankom na Voklem. Natočit bencin, kupit kakšen prigrizek za na pot. Naslednja postaja je bil duty free shop. Po vodko ali viski. Se vselit v stanovanje, pozvonit kakšnim sosedom, da so priklopili plinski bojler, na pizzo v eno in isto pizzerijo, potem pa gledat takrat ful popularno oddajo Poglej me. Včasih smo šle zvečer še ven. Spoznat domačine, ki so itak že vedeli da smo tam. 4 punce iz Ljubljane. Največji izziv, pripravit Gorenjce, da vsaj eni plačajo pivo (ki smo ga spile vse štiri, jasno). Čez dan smo ležale na produ ob Pišnici, brale knjige in se režale. Totalen odklop.
Danes imam Kranjsko goro še vedno rada. Zaradi spominov na otroštvo, ker sem se tam naučila smučat, nostalgije in tega, da je kraj, kamor zahajam v različnih obdobjih v življenju. Spreminja se in je hkrati vsakič ista. 
Pred kratkim sem bila tam s svojo družinico. Mi štirje smo se imeli fino. 


ponedeljek, 14. marec 2011

Obiski

Kakšni so redni. Enkrat na teden se vidimo za slabo urico. Klepet, kavica, premlet stvari od prejšnjega tedna do danes. To je to. Potem pa spet naprej po ustaljenih tirih.
Kakšni rešijo slabo splaniran večer. Ni kart, šit. Pa pojdimo do nas. Padeta 2 buteljki, otroci se ful lepo igrajo, vsi skupaj pozabimo na čas. Takih je premalo. Ker toliko traja, da se sploh zmenimo, da bi šli nekam, kjer je itak že zmanjkalo kart.
Vljudnostne sovražim. Neskončno sedenje za mizo, da te boli rit in si že tisočkrat prekrižal noge v eno in drugo smer. Na silo debata in gledanje na uro. Potem so 3 ure mimo in lahko mirne vesti gremo. Do naslednjič.
Najbolj luštni so spontani. Pokličeš in prideš. Tega skoraj ni več. Čeprav ti lahko polepšajo dan.

Zdaj bo bolje. Pomlad tik pred vrati, ful zvončkov okoli bloka. Po zadnjem smučarskem vikendu lahko bunda roma na dno omare. Včeraj sem počistila hladilnik, da lahko danes pospravim noter jagode, redkvice in radič ... Zdaj nekaj časa ne bo obiskov. Lahko se bomo srečali zunaj, spontano, na hitri kavici ob otroškem igrišču.

sobota, 05. marec 2011

Patty saved my day

Slab dan je bil. No, do sredine pravzaprav ne. Potem pa se je prevesil. Napačen sms, slaba volja, naporen telefonski klic ... Potem se mi ni več ljubilo ven zvečer. Pa sem si tako želela videt variete.
In sem šla. Super je bilo. In ven sem šla pomirjena. Čeprav sem na koncu dobila še kazen za napačno parkiranje.
Bi ljudje res več fukal, če nam ne bi bilo treba spat?

petek, 04. marec 2011

Zakaj eni ljudje ne znajo odnehat

Dejstvo je, da tašče in snahe že po definiciji ne sodijo skupaj. Dve ženski v življenju enega moškega. V naših kulturnih okvirih ne. Očitno ni povsem jasno, kdo se mora umakniti komu. Čeprav je nekako smiselno, da mora mati kot edina ženska, spustit eno čisto tujo bejbo v vrsto pred sebe. Hud napor. 'Gospodična, pa saj jaz imam samo dve stvari za na blagajno.' Potem se grdo gledamo, ne pogovarjamo, jezikamo ...
Dokler ta bejba ne postane mami. Spet kaos. Katera zdaj pije kaj in kdo bo vse to plačal? Kdo je zdaj mami tukaj? 
Oh! Jaz bi si želela samo, da mama postane babica, bejba pa mami. Je to tako težko? Zakaj hoče mama ostat mama, biti babica in še žena (ki seveda najbolje kuha, itak)? 
Tole pišem samo zato, da bom v trenutku, ko/če bom sama enkrat postala tašča, sama sebi lahko rekla: 'I told you so.'

Live and let leave

Kolikokrat sem si že rekla, da sem coward, če me prime, da zbežim, se umaknem in nočem več nazaj. Ne vem zakaj se mi je zdelo, da je umik znamenje nemoči in predaja.
Zdaj vem, da temu ni tako. Pride trenutek, ko vidiš, da kakšen odnos ne pelje nikamor. Da včasih kakšno prijateljstvo enostavno prerasteš. Da tvoj izbranec ni D one in da bo treba še enkrat po železo v ogenj. Da je knjiga res zanič in da film ni za gledat. Da kakšnemu pogovoru ni konca.
Takrat ga je treba narest. Da se lahko potem vsi skupaj premaknemo naprej. V boljše čase, ja. Z novim človekom ob sebi, s pravimi prijatelji in z novo knjigo v roki.

sreda, 02. marec 2011

nedelja, 27. februar 2011

Pomembni drugi

Moški naj bi bili z Marsa in ženske z Venere, vendar sem vedno bolj prepričana, da se v določenem obdobju v življenju, del žensk preseli nekam drugam. Na planet tašč. In kjerkoli to že je, je preblizu.
Obstajajo tudi take, ki s svojimi taščami razumejo bolje, kot s svojimi lastnimi mamami. Naslonite se nazaj in spijte kozarček penine na to. Saj vam je tokrat, prav zares, padla sekirica v med.
Ob prebiranju te in one literature o sodobnem starševstvu, vedno naletim na odlomek ali dva, namenjen novopečenim babicam in dedkom. In na koncu dobronameren nasvet le-tem v smislu, sprostite se. Končno je tu vaša nova in najbolj prijetna vloga v življenju, ki se ji lahko brez premisleka popolnoma prepustite. Vnučke razvajajte kot je le mogoče, saj vam jih ni potrebno vzgajati. To prepustite staršem, vi pa le uživajte.
Ja, vse lepo in prav. Se celo strinjam z vsem napisanim in nimam nič proti. Sama sicer zelo radko to izkoriščam. Ko sem takozvanima babici in dedku nekoč v nekajurno varstvo prepustila svojega, takrat nadebudnega dve in pol letnika, je bil sončen oktobrski dan, fantek pa je okreval po prehladu in rahlem vnetju ušes. In so šli na sprehod. Vmes sem se vrnila domov in spotoma opazila fantkove čevlje v predsobi. Hm. Najbrž je šel v supergah … Ne? Tudi te so doma. Pokličem in prijazno vprašam: Kaj ste pa fantku obuli? Jah, sandale. Hotel je obuti sandale. Mrak. Najprej sem se ugriznila v jezik, izustila nekaj kot, morda je pa vseeno malo prehladno za sandale, in odložila. Potem sem si očitala, da nisem sandalov pospravila tako, da sploh ne bi bili na dosegu … Ali pa pripravila čevljev in superg, da bi vseeno lahko izbral sam, kaj bo obul … Ne vem.
Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bo izbral ravno sandale, ki jih ne nosi že od morja. In tudi če bi pomislila na to, da bi utegnil izbrati sandale, ne bi mislila, da bo res šel ven v njih.
Na srečo dlje od premraženih nogic in posledično brez popoldanskega spanja, ni šlo. Sem pa razmišljala, da bi tem poglavjem o babicah in dedkih morda le morali dodati par dobronamernih nasvetov. Mislim na, kdaj lahko tudi kaj vprašate. Zato še ne bomo mislili, da nimate pojma. Ravno nasprotno. Veseli bomo, da upoštevate naše mnenje in občutke, in vam bomo vnučke še raje zaupali. Vprašanja niso nikoli znamenje šibkosti.
Šola za drugič: skriti vse nesezonske stvari. Da ne bi kdaj srečala svojega otroka v kratkih hlačah pri 15-ih stopinjah Celzija.
In zakaj sem na začetku omenila tašče. Na žalost teh izkušenj ne morem deliti s svojo mamo. Ni dočakala svojih vnučkov. Raje mislim, da se mi kaj takega pri njej ne bi moglo zgoditi. Ali pač.      

petek, 25. februar 2011

Ljubezen

Berem knjigo o ljubezni. Ne, ni leposlovje. Zgleda, da sem odvisna od ljubezni. Nisem vedela, da obstaja izraz odvisniška ljubezen. No, ja, mogoče sem vedela, nisem pa vedela, da se lahko v njej prepoznam. Avč!

četrtek, 24. februar 2011

Z odprto streho

Moj dedek je star 95 let. Vozi Peugeot 206 CC. Cabrioleta torej, srebrnega, 110 kM. Z odprto streho se odpelje iz središča mesta, kjer živi, na tržnico v BTC. Tam ima svojega zelenjavarja, mesarja, gospo pri kruhu in natakarico v lokalu, kamor gre na palačinke in kratko, ampak močno kavico. Vedno je prevelika porcija.

Zakaj

Sem se odločila pisati dnevnik. Blog ja. Ne mislim, da je moja družina nekaj najhujšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Ne. Ne mislim niti, da so moji sorodniki, najbolj prismojeni na svetu. Verjamem da ne. Upam, da ne. Potrebujem nekaj, kamor lahko zapišem svoje občutke, ne da bi s tem kogarkoli prizadela. Ampak, da bom umirila sebe in svoje misli.