Prvič v življenju sem brala podlistek v Delu. In to dve knjigi zapored. Tako da sem čakala vsako jutro na nov časopis in si ga pustila na mizi, da bom sredi dneva lahko v miru prebrala ...
Daniel Glattauer, Proti severnemu vetru in Vsakih sedem valov.
Knjigi, ki sta mi po dolgem času na koncu zvabili nasmešek na usta. In kaj je na njima posebnega? Naivnost. Občutek otroške naivnosti, da je konec vedno srečen, da obstaja ljubezen na prvi pogled, da je možno slišat travo, ki raste ...
In po dolgem času sem spet vesela, da sem še vedno naivna. Včasih sicer boli. Ampak obstaja toliko stvari, zaradi katerih je vredno obdržati otroka v sebi in se veselit novega sončnega dneva. Vsak dan sproti. Tudi če zunaj dežuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar