sobota, 28. maj 2011

Vakum

Danes imam slab dan. Trenutno mi je za jokat. Ne vem kako se to napiše; smrk, smrk, jok jok, kaj pa vem ... Počutim se, da se najraje ne bi ... Počutim se tako ... prazno in polno hkrati. Prav boli. Kot bi se ti vsi notranji organi postavili nekje ob rob, v sredini pa bi zazijala neskončna praznina. In tema samo čaka, da jo napolni. In tema je bad. Jaz pa bi rada izstopila ven.
Zdaj vem zakaj ljudje od hudega zbolijo.

četrtek, 26. maj 2011

Feljton

Prvič v življenju sem brala podlistek v Delu. In to dve knjigi zapored. Tako da sem čakala vsako jutro na nov časopis in si ga pustila na mizi, da bom sredi dneva lahko v miru prebrala ...
Daniel Glattauer, Proti severnemu vetru in Vsakih sedem valov.
Knjigi, ki sta mi po dolgem času na koncu zvabili nasmešek na usta. In kaj je na njima posebnega? Naivnost. Občutek otroške naivnosti, da je konec vedno srečen, da obstaja ljubezen na prvi pogled, da je možno slišat travo, ki raste ...
In po dolgem času sem spet vesela, da sem še vedno naivna. Včasih sicer boli. Ampak obstaja toliko stvari, zaradi katerih je vredno obdržati otroka v sebi in se veselit novega sončnega dneva. Vsak dan sproti. Tudi če zunaj dežuje.

sreda, 25. maj 2011

Zakaj ne maram svoje tašče

  1. ker je v pričo moje takrat že zelo bolne mami po enem kozarcu vina rekla, pa dejta vidva že enkrat imet otroke, dokler smo mi še vsi zdravi 
  2. ker so bila kosila, na katere naju je vabila med mojo nosečnostjo, pikantna - dnevi indijske kuhinje
  3. ker je prišla v porodnišnico in si ni umila rok preden mi je segla v roko, jaz sem pa takrat po carskem rezu komaj prišla do stranišča
  4. ker si ni umivala rok nikoli kasneje, ko je prišla na obisk k dojenčku
  5. ker mi ni verjela, da ne dojim zato, ker nimam mleka
  6. ker je enkrat pljunila v robec in fantka obrisala okrog ust, medtem ko se jaz uspela zraven samo obnemet
  7. ker me je nadrla kot psa, ko njeni načrti niso šli v pravo smer
  8. ker je vpila name, da bom zajebala otroka
  9. ker mi je očitala moje žalovanje za mami 
  10. ker mi je drugič v porodnišnico poslala svojo prijateljico z neonatalnega oddelka s knjižico o dojenju, ki jo je potem skrivala za hrbtom 
  11. ker me je pričakala doma, ko sem prišla s porodnišnice, sicer bi imela histerični napad
  12. ker je za kosilo doječe matere najraje kuhala stročnice
  13. ker mi ponuja zelenjavo z vrta, potem mi pa slavnostno izroči dve majhni kolerabi
  14. ker mi pride voščit za rojstni dan zato, ker ne sprejme mojih argumentov zakaj mi na ta dan ne paše njen obisk
  15. ker me ob voščilu močno objame od zadaj, medtem ko imam jaz polna usta hrane
  16. ker me vpraša kaj si želim za rojstni dan, potem pa doda 'saj veš, v okviru najinih zmožnosti'
  17. ker se mi je dvakrat po nepotrebnem zlagala
  18. ker vsakič reče, da razume in potem naredi po svoje
  19. ker ne pere jagod, ker so vendar iz njenega vrta (na robu mesta)
  20. ker skoči preden reče zdaj
  21. ker vedno reče 'ne, to je črno', če jaz rečem, da je belo
  22. ker ne spoštuje svojega sina
  23. ker nikoli ne reče hvala
  24. ker je
Upam, da bo tole kaj pomagalo, da sem dala ven.

ponedeljek, 23. maj 2011

Osel gre samo enkrat na led

Jaz grem očitno večkrat. Vsakič se mi zgodi isto. Klasika, hočeš dobro, se nekaj trudiš, imaš dodatno delo, ponudiš prst ... In hop! Pa je šla roka. Hvala bogu, da ne gre tako hitro. Meni bi namreč zmanjkalo rok in nog in vsega, kar se da pri tem izpulit. In še vedno ne razumem, kako ljudem ni nikoli dovolj.
O.K. Prevzela sem eno delo, nič posebnega, ostaja v širšem družinskem krogu. Na prošnjo seveda. In ne rečem, da ne bom imela nič od tega. Vsekakor pa ugotavljam, da premalo, kolikor dela, hude krvi in skrbi mi prinaša. Ja, za takole delo imajo eni čisto normalno plačo.
Skratka, gre za to, da ima dedek hišo, v njej so najemniki, ki ponavadi morajo plačevat položnice za stroške s stanovanjem. Potem so se vmes stvari malo zapletle in zdaj, ko sem jih poskušala popravit, so me reakcije prav presenetile. No, ne od vseh. Od tistih seveda, ki najbolj neredno plačujejo. A ja, a danes je kar tako, da lahko rečeš, ne, jaz pa ne bom plačal stroškov za nazaj? Halo!
Potem mi pa zadnjič ena prijateljica reče, hja, ti, ki imaš visoka moralna načela! Najprej sem to vzela kot grajo. Kasneje sem se malo zamislila. Hm, zakaj pa ne. Da jih ima vsaj nekdo. Glede na to, da mi svet takšen kot trenutno je, ni prav všeč. Mislim na širše družbeno dogajanje in vse v stilu, kam to vodi. Mislim, da tako, kot je sedaj, ne bo več dolgo moglo bit. No, časovno se je težko opredelit, ampak na dolgi rok ne bo delovalo. In zakaj je tako? Ker ljudje nimajo več moralnih načel. Ker je šel individualizem predaleč. Ker če jaz ponudim roko, ti hočeš pa še drugo, ni hudič, da ne bom enkrat ugotovila da ne dam.
Vsaj zastonj ne!

četrtek, 19. maj 2011

Pomlad

Včeraj mi je, po 10-ih dneh pomirjevalne kure same sebi, uspelo svoje razpoloženje spet spravit na pomladno temperaturo. Poklicala sem Š., ki je odpeljala punčko na sprehod in na igrišče, jaz pa sem šla z največjim veseljem ven na kosilo. Sredi mesta, na lep sončen dan, sva s prijateljico T. sedeli v senčki, pili vino in čvekali o tem in onem. Trenutek, vreden spomina.

ponedeljek, 9. maj 2011

Luknje

Zadnji teden je minil v znamenju prehladov, na koncu tudi mojega. No, jaz sem prehlajena samo na pol. Dobesedno. Prehlajena je namreč polovica mojega nosa ali natančneje, ena luknja. Ob tem se človek vpraša, zakaj sta potem potrebni obe luknji v enem nosu, če imata itak vsaka svoje življenje. Ah, simetrija ja. In iz enega ušesa noter, iz drugega ven. Če ne bi bilo iz drugega ven, bi nam razneslo glavo? Kako bi bilo včasih fino, da bi imela samo tisto polovico od ušes, iz katerega gre vsebina ven. Meni bi po včerajšnjem dnevu to prav koristilo.
Da o drugih luknjah sploh ne govorim.

petek, 6. maj 2011

Obožujem tišino

Ne verjamem, da bi mogla razumeti, kako tišina omogoča prehod v notranjost, da jo potrebujejo vsi tisti, ki se ne zanimajo samo za zunanji svet ...
(iz meni ne preveč dobre knjige Eleganca ježa, ki je bila pred kratkim zelo promovirana. Ne vem čisto dobro zakaj. Na prvih 150 straneh se ne zgodi nič, skozi celo knjigo pa se dva ženska glasova dajeta, katera je bolj pametna.)

četrtek, 5. maj 2011

Podobe iz preteklosti

Nikoli nisem razumela tistih, ki si svoje bližnje želijo videti po smrti. Če na primer nisi imel priložnosti biti zraven, ko nekdo umre, je to po mojem zadnje, za čimer ti je lahko žal. Mene namreč ti prizori tako ganejo, da jih ne morem odmislit še zelo zelo dolgo. Predolgo. Predvsem glede na to, da bi želela, da se končno uresniči to, da lahko obujam spomine, ne da bi me preganjali hodniki bolnice, cevke, hladen stisk roke, naenkrat lažji in speči mucek v naročju ... in vsesplošen mraz.
Vedno slišim in berem o tem, kako je spomin en fajn luknjast sir, v katerem ostanejo samo lepi prizori in občutki. No shit!
No, pri meni je ravno obratno. Tam, kjer so sicer luknje, so prizori. Globoke luknje, ki niti slučajno ne bledijo tako hitro, da se ne bi bala, da bo sir medtem že splesnil.
Razmišljam o tem, kdaj bom svojo mami spet  videla v elementu. Tako, kot je bila v resnici. Večinoma dobre volje, polna energije in optimizma. In kdaj se bom lahko brez bolečine v srčku, spomnila nanjo in na vse, kar sva počeli skupaj. In je bilo prijetno.
Še kar čakam.