četrtek, 05. december 2013

Šerif Miklavž

Danes je bil en tistih trenutkov, ko si nekje vmes. Ko nisi več otrok, pa ne čisto odrasel. Ko se potrudiš narest svojim otrokom veselje, ker veš da te morda že jutri čaka vprašanje: mami, a Božiček res obstaja?

Vsako leto, no, zadnji dve leti, z malce negotovosti čakam na praznični čas in na veseli december. Ko začnejo v nabiralnik prihajat katalogi z igračami, starejši otrok pogleduje k meni z enim očescem, medtem ko ugotavlja, da je čas za pismo z željami. Jaz pa pogledujem k njemu in razmišljam kaj se dogaja v tej mali pametni glavi, ki me vsak dan preseneča s svojimi domislicami. Včasih tako modrimi, da kar gledam, in včasih tako otroškimi, da mu zavidam brezskrbnost.
Razmišljam, če mi bosta kdaj očitala, da lažem, če trdim da Božiček (Miklavž in Dedek Mraz) res obstaja. Razmišljam, če itak vesta, da se samo delamo, in sta to sprejela kot del "igrice", ki se jo pač igra cela družina. Razmišljam, če onadva vesta, da ni res, pa bi me rada samo razveselila. In razmišljam, če morda onadva itak vesta, da ni res, pa mislita, da jaz še vedno verjamem in mi tega nočeta pokvarit. In razmišljam o tem, kaj bi onadva rada verjela.

In potem pridemo pozno popoldne iz mesta, kjer je bil Miklavžev sprevod in sta se malo bala parkljev. In medtem ko se tuširata, da bi se pogrela, kuham čaj za tega gospoda s palico, ki v mrazu nosi otrokom sladkarije in suho sadje. V resnici pa napolnim košarico z vsemi packarijami, ki jih sicer nikoli nočem kupit, nastavim poleg na pol popito skodelico čaja, v naglici raztresem malo sladkorja še po krožničku, ker se je Miklavžu vendarle mudilo, ko nas je slišal na stopnišču ...
In sem nagrajena z neskončnim veseljem, leskom v velikih očeh, ki se čudijo kako je vendar to mogoče, da nismo opazili polne košare dobrot v njuni sobi ... "Mami, to je čudež!"

Ja, res je. Vidva sta. Največji in najlepši. Na televiziji pa gospa Milena Koren Božiček.


petek, 17. maj 2013

No history & no future

Saj ne vem kaj me trenutno bolj bega. Da ne vem kje sem in kam grem ali to, da včasih ne vem kdo sem.
Gledam otroka, ki se igrata in razmišljam kakšna sem bila v njunih letih. Kaj sem takrat najraje počela, kaj sem najraje jedla in katere so bile moje najljubše igrače. No ja, tega zadnjega se morda spomnim celo sama :) O enih stvareh o sebi pa nimam pojma. In potem postanem žalostna, ker nimam koga vprašat.
Me prime, da bi kričala!

sreda, 24. april 2013

As

Včasih me prime, da bi te poklicala. Potem ugotovim, da "kar tako malo sem se spomnila nate" mogoče ni dovolj. Vem, izgovor, ampak jih imam še nekaj na zalogi. Da je zunaj lep dan na primer, da si ravnokar prišel iz službe, da se pravkar igraš z otrokoma, ki sta te cel dan pogrešala. In da bo čudno.
Da ne bo tako kot včasih, se bojim. Da se po eni uri čvekanja po telefonu ne bova zmenila še za čaj, ker da je brez veze toliko denarja zapravljat za telefon. Da ne bova poslušala starih plošč in se režala traparijam.
Da bodo vsakdanja vprašanja obvisela v zraku, ker je vmes minilo toliko časa. Da bodo ene stvari ostale za zmeraj neizrečene.
In potem je vseeno, če te ne pokličem.