petek, 15. april 2011

Orakeljska noč

Kako rdeča je videti kri v belem keramičnem umivalniku, sem pomislil. Kako živa je ta barva, kako estetsko šokantna. Druge tekočine, ki pridejo iz nas, so prav puste v primerjavi s krvjo, blede sence. Belkasta slina, mlečno bela sperma, rumeno lulanje, zelenkasto rjava sluz. Izločamo jesenske in zimske barve, tista snov, ki nevidno teče po naših žilah in nas ohranja pri življenju, pa je karminaste barve norega umetnika - rdeča, ki je tako sijoča kot kakšen sveže pobarvan predmet.
(Paul Auster)

četrtek, 14. april 2011

Praznovanja

Se z leti kar namnožijo, še posebej če imaš otroke. Družinska snidenja so vsako leto bolj številna, potem se za nekaj časa umirijo, začnejo spet naraščat, potem se pa skrčijo. Otroci grejo na svoje s svojimi, s strani širše družine potrjenimi partnerji, in imajo svoja, na začetku manjša praznovanja. Ko sva se prvič spoznala dni, obletnic, rojstnih dnevov ... In potem spet od začetka.
V veliko družinah se rojstni dnevi skoncentrirajo okoli določenih datumov. Pri nas je to december in januar, potem še enkrat zdaj, v aprilu in maju. December se začne z Miklavžem, Božičkom, Dedkom Mrazom in potem rojstni dan, rojstni dan, rojstni dan. Malo miru. In je že april. Rojstni dan, rojstni dan, rojstni dan, rojstni dan, Velika noč, rojstni dan. Konec.
Vsak rojstni dan je treba praznovat vsaj dvakrat, enkrat za družino, drugič s prijatelji. Eno je obveznost, drugo prijetnost. Vsaj zame, zadnje čase. Včasih je bilo pa vse drugače.
No, danes imam že polno glavo vsega, pa nismo še niti na polovici. Na srečo me čaka še prijetnejši del vsega skupaj, in na žalost imam za seboj bolj naporen del, zaradi česar sem utrujena in brez volje.
Napornejši del otroškega družinskega praznovanja je nadrkavanje babic in dedkov v tem, kdo je pametnejši, kdo več ve o vzgoji, kdo kupuje najboljša darila in sploh, kdo je največji car. Letos je to že razjasnjeno.
Rojstni dnevi od otrok prvih nekaj let postanejo edini izgovor za druženje s starimi prijatelji, ki imajo enako stare/majhne otroke. Dokler otroci ne začnejo sestavljat svojega seznama povabljenih, kar je zelo kmalu. Prekmalu. Namreč ravno takrat, ko postane otroško praznovanje spet prijetno, udobno. Ko se lahko na žuru tudi usedeš, malo poklepetaš s kom in v miru spiješ vsaj eno pivo. Če imaš srečo, pač dve.
Zdaj nas čaka še piknik za vse, ki nas poznajo. Mal podrinkat in podensat. Komaj čakam, da bo spet toplo.

sobota, 09. april 2011

Obletnica

Včeraj smo imeli obletnico mature. In prav neverjetno je, kako se eni ljudje niti malo ne spremenijo. Pri enih je to dejstvo dobro, pri drugih žalostno.
Kako veliko zveš o drugih že iz njihovega odziva na vabilo. Eni veseli, drugi so takoj našli pomanjkljivosti, imeli pripombe ...
Na prvi vtis ful sprememb, na 2 urni klepet pa nobene več. No, ene je bilo na začetku težko spoznat. Par fantov recimo, ki imajo precej več kil kot včasih, ko so bili pretegnjeni srednješolci. Potem, ko so odprli usta, so bili sicer spet podobni sebi. Eni, ki so bili v srednji šoli pridni, imajo zdaj še vedno pred sabo 'samo še par izpitov in diplomo'. Kar nekaj jih ni ostalo v gradbeništvu, ostali, ki so, imajo svoja podjetja ali pa so, glede na trenutne razmere v stroki, v pričakovanju odpovedi.
Večina ima po 2 otroka, redki po enega, eni so ravno postali novopečeni starši, druge to še čaka, od enih otroci so že 11 let veliki. 
Razen enega sošolca, ki mu koža ni prav, zato bi rabil 2 stola, mesno ploščo in veliko več pozornosti, so bili vsi dobre volje in veseli, da smo se dobili.
Tako smo 'čvekali in vezali otrobe' do zgodnje jutranje ure in se seveda razšli polni upanja 'pokliči kaj, oglasi se, seveda se kaj vidimo ...'
Upam, da res naslednje leto spet. Bi se spodobilo, bo že 20.