Moški naj bi bili z Marsa in ženske z Venere, vendar sem vedno bolj prepričana, da se v določenem obdobju v življenju, del žensk preseli nekam drugam. Na planet tašč. In kjerkoli to že je, je preblizu.
Obstajajo tudi take, ki s svojimi taščami razumejo bolje, kot s svojimi lastnimi mamami. Naslonite se nazaj in spijte kozarček penine na to. Saj vam je tokrat, prav zares, padla sekirica v med.
Ob prebiranju te in one literature o sodobnem starševstvu, vedno naletim na odlomek ali dva, namenjen novopečenim babicam in dedkom. In na koncu dobronameren nasvet le-tem v smislu, sprostite se. Končno je tu vaša nova in najbolj prijetna vloga v življenju, ki se ji lahko brez premisleka popolnoma prepustite. Vnučke razvajajte kot je le mogoče, saj vam jih ni potrebno vzgajati. To prepustite staršem, vi pa le uživajte.
Ja, vse lepo in prav. Se celo strinjam z vsem napisanim in nimam nič proti. Sama sicer zelo radko to izkoriščam. Ko sem takozvanima babici in dedku nekoč v nekajurno varstvo prepustila svojega, takrat nadebudnega dve in pol letnika, je bil sončen oktobrski dan, fantek pa je okreval po prehladu in rahlem vnetju ušes. In so šli na sprehod. Vmes sem se vrnila domov in spotoma opazila fantkove čevlje v predsobi. Hm. Najbrž je šel v supergah … Ne? Tudi te so doma. Pokličem in prijazno vprašam: Kaj ste pa fantku obuli? Jah, sandale. Hotel je obuti sandale. Mrak. Najprej sem se ugriznila v jezik, izustila nekaj kot, morda je pa vseeno malo prehladno za sandale, in odložila. Potem sem si očitala, da nisem sandalov pospravila tako, da sploh ne bi bili na dosegu … Ali pa pripravila čevljev in superg, da bi vseeno lahko izbral sam, kaj bo obul … Ne vem.
Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bo izbral ravno sandale, ki jih ne nosi že od morja. In tudi če bi pomislila na to, da bi utegnil izbrati sandale, ne bi mislila, da bo res šel ven v njih.
Na srečo dlje od premraženih nogic in posledično brez popoldanskega spanja, ni šlo. Sem pa razmišljala, da bi tem poglavjem o babicah in dedkih morda le morali dodati par dobronamernih nasvetov. Mislim na, kdaj lahko tudi kaj vprašate. Zato še ne bomo mislili, da nimate pojma. Ravno nasprotno. Veseli bomo, da upoštevate naše mnenje in občutke, in vam bomo vnučke še raje zaupali. Vprašanja niso nikoli znamenje šibkosti.
Šola za drugič: skriti vse nesezonske stvari. Da ne bi kdaj srečala svojega otroka v kratkih hlačah pri 15-ih stopinjah Celzija.
In zakaj sem na začetku omenila tašče. Na žalost teh izkušenj ne morem deliti s svojo mamo. Ni dočakala svojih vnučkov. Raje mislim, da se mi kaj takega pri njej ne bi moglo zgoditi. Ali pač.
