četrtek, 31. marec 2011

Death becomes her

Eni se v svojem življenju srečajo le s parimi. Smrtmi namreč. Normalno je, da ti umrejo stari starši, če imaš srečo, da imaš še vse 4, ko prideš na svet. Jaz imam še vedno enega dedka.
Nimam pa več tete, nadvse prijazne gospodične, ki jo je moj stric uvozil s Tajvana. Totalno eksotična bejba, zelo nesrečna v tistih časih tujcem nenaklonjeni deželici. Zelo mlada je umrla, in pustila za seboj dva majhna otroka, moja bratranca. 
Nimam več babice. Ki je vedno jokala medtem ko mi je brala Prešernove poezije. In do zadnjega kadila kot turek. 
Nimam več svojega prvega hišnega ljubljenčka. Čeprav sem si želela psa, se je na koncu izkazalo, da so mucki bolj prikladni za v stanovanje. Črn perzijec je dočakal zavidljivo starost 17 let.
Nimam več nonota. Občudovanja vreden človek, ki je govoril 9 jezikov in preživel taborišče. Zanj mi je žal, za izgubljena leta, ko se nisva več imela časa zbližat. 
Nimam več mami. 
Nimam več drugega najljubšega mucka. Zakaj vedno odidejo tisti, ki so najbolj kul?
Nimam več nonice. Sem poskusila v odraslosti nadomestiti zamujeno. Dočakala je dva svoja pravnučka. Zelo sem jo spoštovala.

''Ogromno različnih načinov življenja je. In ogromno različnih načinov smrti. Ampak na koncu je popolnoma vseeno. Ostane samo puščava.''
(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca.)




torek, 29. marec 2011

Nateg

V poplavi vseh kartic iz loyalty programa (eden marketinških prijemov) je tudi tista za otroške trgovine Okaidi. Dobite je ob nakupu, zanjo plačate 4 EUR. Po tem, ko v njihovih trgovinah zapravite 200 EUR, vam za nagrado pošljejo bon za 8 EUR. Za zapravljanje prav pri njih, vas nagradijo z 2%. Zelo velikodušno, ni kaj.

Nasvet

Eden boljših, ki sem ga pred kratkim slišala. In vreden upoštevanja. Otroku čim bolj zgodaj dopovejte, da če mu kdo reče ''to bo najina skrivnost'' ali ''tega ne povej mami ali očetu'', pomeni ravno nasprotno. Takoj povedat!

ponedeljek, 28. marec 2011

Zakaj je dobro poslušati zvočne pravljice?

''Če nimaš kaj pametnega za pripomniti, je ravno tako dobro, če si tiho, in greš naprej po svojih potih ...'' je rekel zajec Tacamuci.
Tega v knjigi ni.

petek, 25. marec 2011

Materinski dan

Ta večjemu malčku ni bilo treba v vrtec. Najprej smo šli na pravljico v Mini teater, potem v Živalski vrt. Naredili smo en velik krog, slikali živali, divjali po igrišču, se vozili z vlakcem (nujno vedno, vsaj ena vožnja), jedli sladoled ... Danes samo mi trije.
Vmes sem dobila dva sms-a na temo. Od tašče in prijateljice. Nobeni nisem mama. Ne razumem čisto. Ni to dan, ko so otroci še posebej pridni, ko narišejo ali napišejo kaj lepega in nam pokažejo, kako nas imajo radi.
Jaz moji nesem na grob ta male narcise.

sobota, 19. marec 2011

petek, 18. marec 2011

Peticija

Zelo redko zaidem v BTC, odkar ne stanujem več v njegovi bližini. In vesela sem tega. Že takrat mi je šel namreč blazno na živce. Nisem namreč ena od oboževalk shoppinga, ki vejo na katerih policah v trgovini so dotične majice ipd. Ravno obratno. Trgovin prav ne maram. Zato imam naročeno zelenjavo v zabojčku na dom, špecerijo kupujem enkrat na teden, obožujem pa novo pekarno v bližini.
Danes je bil moj petletnik povabljen v enega lokalov v City parku, na praznovanje 6. rojstnega dneva. O tem sicer drugič. Najprej sem stala v vrsti na Šmartinski. Potem sem stala v vrsti pred enim notranjih krožišč. Čakala v vrsti za garažo. Iskala parkirno mesto. Komaj našla pravi lokal, med vsemi tistimi neštetimi lokali s pisanimi izveski, groznimi imeni, preglasno muziko, pri tem, da je v centru najbrž krepkih 25 stopinj in strašno zadušljivo. Nighmare. Ko sem končno oddala otroka v igralnico iz časa Kremenčkovih, sem v dveh urah naredila 15 kilometrov, zapravila nekaj 10 evrov in prešvicala majico in jakno.
Strašno drag in duhamoren otroški rojstni dan. Vsaj za mame.

četrtek, 17. marec 2011

Štiri

S tremi prijateljicami smo si včasih, vsaj parkrat na leto, privoščile vikend v Kranjski gori. Na začetku v stričevem stanovanju v Čičarah, potem v stanovanju drugega strica prav v središču KG, nad majhnim kafičem, kamor smo enkrat v soboto dopoldne odtavale na kavo in sonček. Vedno se je začelo enako. S prvim postankom na Voklem. Natočit bencin, kupit kakšen prigrizek za na pot. Naslednja postaja je bil duty free shop. Po vodko ali viski. Se vselit v stanovanje, pozvonit kakšnim sosedom, da so priklopili plinski bojler, na pizzo v eno in isto pizzerijo, potem pa gledat takrat ful popularno oddajo Poglej me. Včasih smo šle zvečer še ven. Spoznat domačine, ki so itak že vedeli da smo tam. 4 punce iz Ljubljane. Največji izziv, pripravit Gorenjce, da vsaj eni plačajo pivo (ki smo ga spile vse štiri, jasno). Čez dan smo ležale na produ ob Pišnici, brale knjige in se režale. Totalen odklop.
Danes imam Kranjsko goro še vedno rada. Zaradi spominov na otroštvo, ker sem se tam naučila smučat, nostalgije in tega, da je kraj, kamor zahajam v različnih obdobjih v življenju. Spreminja se in je hkrati vsakič ista. 
Pred kratkim sem bila tam s svojo družinico. Mi štirje smo se imeli fino. 


ponedeljek, 14. marec 2011

Obiski

Kakšni so redni. Enkrat na teden se vidimo za slabo urico. Klepet, kavica, premlet stvari od prejšnjega tedna do danes. To je to. Potem pa spet naprej po ustaljenih tirih.
Kakšni rešijo slabo splaniran večer. Ni kart, šit. Pa pojdimo do nas. Padeta 2 buteljki, otroci se ful lepo igrajo, vsi skupaj pozabimo na čas. Takih je premalo. Ker toliko traja, da se sploh zmenimo, da bi šli nekam, kjer je itak že zmanjkalo kart.
Vljudnostne sovražim. Neskončno sedenje za mizo, da te boli rit in si že tisočkrat prekrižal noge v eno in drugo smer. Na silo debata in gledanje na uro. Potem so 3 ure mimo in lahko mirne vesti gremo. Do naslednjič.
Najbolj luštni so spontani. Pokličeš in prideš. Tega skoraj ni več. Čeprav ti lahko polepšajo dan.

Zdaj bo bolje. Pomlad tik pred vrati, ful zvončkov okoli bloka. Po zadnjem smučarskem vikendu lahko bunda roma na dno omare. Včeraj sem počistila hladilnik, da lahko danes pospravim noter jagode, redkvice in radič ... Zdaj nekaj časa ne bo obiskov. Lahko se bomo srečali zunaj, spontano, na hitri kavici ob otroškem igrišču.

sobota, 5. marec 2011

Patty saved my day

Slab dan je bil. No, do sredine pravzaprav ne. Potem pa se je prevesil. Napačen sms, slaba volja, naporen telefonski klic ... Potem se mi ni več ljubilo ven zvečer. Pa sem si tako želela videt variete.
In sem šla. Super je bilo. In ven sem šla pomirjena. Čeprav sem na koncu dobila še kazen za napačno parkiranje.
Bi ljudje res več fukal, če nam ne bi bilo treba spat?

petek, 4. marec 2011

Zakaj eni ljudje ne znajo odnehat

Dejstvo je, da tašče in snahe že po definiciji ne sodijo skupaj. Dve ženski v življenju enega moškega. V naših kulturnih okvirih ne. Očitno ni povsem jasno, kdo se mora umakniti komu. Čeprav je nekako smiselno, da mora mati kot edina ženska, spustit eno čisto tujo bejbo v vrsto pred sebe. Hud napor. 'Gospodična, pa saj jaz imam samo dve stvari za na blagajno.' Potem se grdo gledamo, ne pogovarjamo, jezikamo ...
Dokler ta bejba ne postane mami. Spet kaos. Katera zdaj pije kaj in kdo bo vse to plačal? Kdo je zdaj mami tukaj? 
Oh! Jaz bi si želela samo, da mama postane babica, bejba pa mami. Je to tako težko? Zakaj hoče mama ostat mama, biti babica in še žena (ki seveda najbolje kuha, itak)? 
Tole pišem samo zato, da bom v trenutku, ko/če bom sama enkrat postala tašča, sama sebi lahko rekla: 'I told you so.'

Live and let leave

Kolikokrat sem si že rekla, da sem coward, če me prime, da zbežim, se umaknem in nočem več nazaj. Ne vem zakaj se mi je zdelo, da je umik znamenje nemoči in predaja.
Zdaj vem, da temu ni tako. Pride trenutek, ko vidiš, da kakšen odnos ne pelje nikamor. Da včasih kakšno prijateljstvo enostavno prerasteš. Da tvoj izbranec ni D one in da bo treba še enkrat po železo v ogenj. Da je knjiga res zanič in da film ni za gledat. Da kakšnemu pogovoru ni konca.
Takrat ga je treba narest. Da se lahko potem vsi skupaj premaknemo naprej. V boljše čase, ja. Z novim človekom ob sebi, s pravimi prijatelji in z novo knjigo v roki.

sreda, 2. marec 2011