četrtek, 5. december 2013

Šerif Miklavž

Danes je bil en tistih trenutkov, ko si nekje vmes. Ko nisi več otrok, pa ne čisto odrasel. Ko se potrudiš narest svojim otrokom veselje, ker veš da te morda že jutri čaka vprašanje: mami, a Božiček res obstaja?

Vsako leto, no, zadnji dve leti, z malce negotovosti čakam na praznični čas in na veseli december. Ko začnejo v nabiralnik prihajat katalogi z igračami, starejši otrok pogleduje k meni z enim očescem, medtem ko ugotavlja, da je čas za pismo z željami. Jaz pa pogledujem k njemu in razmišljam kaj se dogaja v tej mali pametni glavi, ki me vsak dan preseneča s svojimi domislicami. Včasih tako modrimi, da kar gledam, in včasih tako otroškimi, da mu zavidam brezskrbnost.
Razmišljam, če mi bosta kdaj očitala, da lažem, če trdim da Božiček (Miklavž in Dedek Mraz) res obstaja. Razmišljam, če itak vesta, da se samo delamo, in sta to sprejela kot del "igrice", ki se jo pač igra cela družina. Razmišljam, če onadva vesta, da ni res, pa bi me rada samo razveselila. In razmišljam, če morda onadva itak vesta, da ni res, pa mislita, da jaz še vedno verjamem in mi tega nočeta pokvarit. In razmišljam o tem, kaj bi onadva rada verjela.

In potem pridemo pozno popoldne iz mesta, kjer je bil Miklavžev sprevod in sta se malo bala parkljev. In medtem ko se tuširata, da bi se pogrela, kuham čaj za tega gospoda s palico, ki v mrazu nosi otrokom sladkarije in suho sadje. V resnici pa napolnim košarico z vsemi packarijami, ki jih sicer nikoli nočem kupit, nastavim poleg na pol popito skodelico čaja, v naglici raztresem malo sladkorja še po krožničku, ker se je Miklavžu vendarle mudilo, ko nas je slišal na stopnišču ...
In sem nagrajena z neskončnim veseljem, leskom v velikih očeh, ki se čudijo kako je vendar to mogoče, da nismo opazili polne košare dobrot v njuni sobi ... "Mami, to je čudež!"

Ja, res je. Vidva sta. Največji in najlepši. Na televiziji pa gospa Milena Koren Božiček.


Ni komentarjev:

Objavite komentar