Včasih me prime, da bi te poklicala. Potem ugotovim, da "kar tako malo sem se spomnila nate" mogoče ni dovolj. Vem, izgovor, ampak jih imam še nekaj na zalogi. Da je zunaj lep dan na primer, da si ravnokar prišel iz službe, da se pravkar igraš z otrokoma, ki sta te cel dan pogrešala. In da bo čudno.
Da ne bo tako kot včasih, se bojim. Da se po eni uri čvekanja po telefonu ne bova zmenila še za čaj, ker da je brez veze toliko denarja zapravljat za telefon. Da ne bova poslušala starih plošč in se režala traparijam.
Da bodo vsakdanja vprašanja obvisela v zraku, ker je vmes minilo toliko časa. Da bodo ene stvari ostale za zmeraj neizrečene.
In potem je vseeno, če te ne pokličem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar