Vidimo se vsako poletje. Nekaj je takih, s katerimi sem se družila pri 17-ih. Zdaj imamo podobno stare otroke, ki skupaj igrajo nogomet in lovijo rakovice. Lassie se vrača.
Ko prideš, vmesni čas izgine. Po par vljudnostnih frazah, si ob večerih in kozarcu terana zaupamo ful enih intimnih stvari. Se pogovarjamo o filmih in knjigah. Življenju.
Včasih vsak na svojem koncu v tišini zremo v lučke nasprotnega zaliva.
Potem je konec poletja in počasi pospravimo za seboj. Večeri in jutra postanejo vlažni, čeprav je morje še vedno toplo. Dan postane krajši. In vrnitev v realnost je boleča. Vsaj zame.
47. želim si hišico ob morju
Ni komentarjev:
Objavite komentar