Imam polbrata (no, tudi polsestro in še enega na-pol polbrata, ki je v bistvu polbrat od mojega polbrata, uf), ki je star 12 let. Ravno na poti v puberteto. In pravkar sem imela priložnost z njim preživet nekaj dni, ne da bi bil zraven kdo od staršev (mojih, njegovih ...). Glede na to, da imam tudi sama dva majhna otroka, mi je to poleti nekakšna kratka šola tega, kar me čaka v prihodnosti.
Po starosti sva precej narazen, zato ga pravzaprav ne jemljem zares kot brata. Nekje vmes je, med bratom in otrokom. Zato me njegove muhe in prebliski prav nič ne ganejo. Zjezijo morda na trenutek, ampak je res kratek. In poskušam se kaj naučit.
Kako te torej moti obnašanje tvojih otrok, medtem ko te tuji z enakim sploh ne ganejo. In glej ga zlomka, pri odraslih je, vsaj s strani najstnika, enako obnašanje tujih staršev dojeto kot 'kakšne face sta tvoja tastara', tebe kot starša pa 'mami nehaj, me spravljaš v sramoto'.
A ni to hec!
Ni komentarjev:
Objavite komentar