Nimam pa več tete, nadvse prijazne gospodične, ki jo je moj stric uvozil s Tajvana. Totalno eksotična bejba, zelo nesrečna v tistih časih tujcem nenaklonjeni deželici. Zelo mlada je umrla, in pustila za seboj dva majhna otroka, moja bratranca.
Nimam več babice. Ki je vedno jokala medtem ko mi je brala Prešernove poezije. In do zadnjega kadila kot turek.
Nimam več svojega prvega hišnega ljubljenčka. Čeprav sem si želela psa, se je na koncu izkazalo, da so mucki bolj prikladni za v stanovanje. Črn perzijec je dočakal zavidljivo starost 17 let.
Nimam več nonota. Občudovanja vreden človek, ki je govoril 9 jezikov in preživel taborišče. Zanj mi je žal, za izgubljena leta, ko se nisva več imela časa zbližat.
Nimam več mami.
Nimam več drugega najljubšega mucka. Zakaj vedno odidejo tisti, ki so najbolj kul?
Nimam več nonice. Sem poskusila v odraslosti nadomestiti zamujeno. Dočakala je dva svoja pravnučka. Zelo sem jo spoštovala.
''Ogromno različnih načinov življenja je. In ogromno različnih načinov smrti. Ampak na koncu je popolnoma vseeno. Ostane samo puščava.''
(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca.)
''Ogromno različnih načinov življenja je. In ogromno različnih načinov smrti. Ampak na koncu je popolnoma vseeno. Ostane samo puščava.''
(Haruki Murakami, Južno od meje, zahodno od sonca.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar