Včeraj smo imeli obletnico mature. In prav neverjetno je, kako se eni ljudje niti malo ne spremenijo. Pri enih je to dejstvo dobro, pri drugih žalostno.
Kako veliko zveš o drugih že iz njihovega odziva na vabilo. Eni veseli, drugi so takoj našli pomanjkljivosti, imeli pripombe ...
Na prvi vtis ful sprememb, na 2 urni klepet pa nobene več. No, ene je bilo na začetku težko spoznat. Par fantov recimo, ki imajo precej več kil kot včasih, ko so bili pretegnjeni srednješolci. Potem, ko so odprli usta, so bili sicer spet podobni sebi. Eni, ki so bili v srednji šoli pridni, imajo zdaj še vedno pred sabo 'samo še par izpitov in diplomo'. Kar nekaj jih ni ostalo v gradbeništvu, ostali, ki so, imajo svoja podjetja ali pa so, glede na trenutne razmere v stroki, v pričakovanju odpovedi.
Večina ima po 2 otroka, redki po enega, eni so ravno postali novopečeni starši, druge to še čaka, od enih otroci so že 11 let veliki.
Razen enega sošolca, ki mu koža ni prav, zato bi rabil 2 stola, mesno ploščo in veliko več pozornosti, so bili vsi dobre volje in veseli, da smo se dobili.
Tako smo 'čvekali in vezali otrobe' do zgodnje jutranje ure in se seveda razšli polni upanja 'pokliči kaj, oglasi se, seveda se kaj vidimo ...'
Upam, da res naslednje leto spet. Bi se spodobilo, bo že 20.
Ni komentarjev:
Objavite komentar