Julij

Sredina poletja je in zjutraj sem v kuhinji srečala prvega pingvina. Letos so se očitno v našem stanovanju zaredili bolj zgodaj. Ponavadi pridejo šele nekje v sredini septembra. Najbrž smo včeraj zvečer pomotoma pustili odprtih preveč oken ...

Norost je stvar okusa

Imam strica, starega nekaj če 60 let. Še vedno je velik otrok. Od rojstva do danes še ni uspel odrast. Odrast v smislu, da bi kdaj prevzel odgovornost za svoja dejanja. V 60. letih je ni niti enkrat.
Z energijo se napaja zaradi škodoželjnosti in želje po maščevanju, čeprav v osnovi nihče ne ve s kom in zakaj se pravzaprav bojuje.
No, trenutno je sveže poročen z mlado plesalko z droga, ki se je morala zaradi uradnih postopkov, vrnit v Dominikansko republiko od koder je, in kjer ima dve mladoletni hčerki. Za poročno darilo ji je moj stric podaril operacijo za povečanje oprsja, ki jo je plačal z denarjem od mojega dedka. Brez njegove vednosti seveda. Temu dejanju reče svetilnik (levi in desni morda, ne vem).
Sedaj je svoje stalno bivališče preselil v deželo svoje aktualne žene, kjer bo po vsej verjetnosti ostal, dokler mu ne zmanjka denarja od prodaje družinskega stanovanja. Tam je večino svojega življenja živel s svojima sinovoma, za katera dandanes nihče več ne ve kje sta. Popolnoma sta prekinila stike s celotno družino svojega (norega) očeta. In jaz ju poskušam razumet. Čeprav ju pogrešam. Fejst fanta sta.
Pa naj še kdo reče, da nima vsaka družina svoje zmešane zgodbe.
In ja, nadaljevanje sledi.

Kopalke pozimi

Na mail povabilo prijateljice, sem se imela privilegij včlaniti se v nekakšen klub ugodnosti (marketinška fora ja), kjer lahko po zelo ugodnih cenah nakupuješ obleke, čevlje, torbice in ostale modne dodatke še kar znanih blagovnih znamk. Hja. Itak ne verjamem v razprodaje, ker so takrat cene šele približno take, kot je smiselno zapravit za tovrstne cunje in cunjice.
In potem sem včeraj čisto slučajno res našla 3 stvari, za otroke seveda, ki bi jih hotela imet. Najdem številke, v večini primerov je pri polovici izdelkov napis RAZPRODANO (tudi tega ne razumem, zakaj je potem še tam?), dam v košarico izdelke z napisom NA ZALOGI in malo pred koncem postopka vidim desno spodaj še kar majhen napis Dostavni rok 4 do 5 tednov. Skoraj me je kap.
Pa sem vseeno upala, da temu ni tako, in napisala blazno prijazen mail, da sem sicer navdušena, ampak nisem pripravljena toliko časa čakat in če je res edina možna dostava čez toliko časa. In glej si ga zlomka, res je! Se opravičujemo, se trudimo, vendar ...
Sploh si nočem predstavljat, da bi brez prebiranja vseh teh 'drobnih tiskov' vsepovsod, naročila espadrile poletnih barv in jih pri letos tako spremenljivih vremenskih razmerah, dobila po pošti enkrat v začetku septembra.
Ko bo že za puhovko in bulerje?

Freak show

Pred kratkim sem prebrala članek, kjer se knjigarnarji pritožujejo, da Slovenci kupujemo premalo knjig. Najbrž tudi preberemo, čeprav je izposoja v knjižnicah kar dobra, se mi zdi. Je pa tudi res, da imamo največ izdanih knjig na prebivalca. Kar pomeni, da imamo veliko ljudi, ki pišejo knjige, in malo tistih, ki jih beremo.

In ta vzorec v zadnjem času deluje na skoraj vseh področjih.

V medijih naprimer. Veliko časopisov in tistih, ki imajo v njih kaj povedati, in malo takih, ki časopise in revije sploh še kupujejo, še manj takih, ki jih beremo. Škoda. 

Poleg tega se je blazno razširila freaky nastopaška scena. Tvojih 5 minut na televiziji. Če nisi nastopil v kakšnem resničnostnem šovu, še vedno lahko v mobitelovem, simobilovem, mercatorjevem ali activia danone oglasu. Torej, če nimaš nič za pokazat, nič za povedat in te ni za pogledat, lahko celi Sloveniji poveš kdaj in koliko te napenja. Kdo pa to gleda?

In kaj, se potem ljudje pogovarjajo: ti, si me videl zadnjič na talentih? Ja, kul, stari. A si ti mene v reklami? 

 

Starost ni radost

Jest hočem umret v spanju. To se mi zdi še najbolj elegantno.
Nočem dočakat 97 let, nočem preživet svojih otrok in nočem bit obsojena na dobro voljo in milost drugih.
Domovi za starejše se zdaj reče. Ker je Dom onemoglih od včasih preveč nehumano. Znotraj zidov je pa isto. Stari ljudje, ki ne morejo več skrbeti sami zase, so, predvsem v Ljubljani, prepuščeni na milost in nemilost osebja medicinskih sester, še bolj pa strežnic z (morda) dokončano osnovno šolo, ki si vendarle niso zaslužile takšnega bednega joba. One pa že ne. Zato delajo samo tisto, kar imajo v svojem opisu del in nalog. Pa še to preko k... Ja, razumem, tastari so večinoma težki, zahtevni, večno nezadovoljni ... In ja, na žalost gre svetu tako, da jih je vedno več. Torej, če se znebimo enega, najbolj sitnega, jih še vedno ostane več kot dovolj, da dobimo tisto minimalno plačo, ki si jo tako krvavo zaslužimo. Dajmo malo prezračit tako pomeni naredit fajn prepih, morda pa kdo pridela pljučnico in bo nekaj časa bolj mir. Kosilo se reče nečemu brezobličnemu in vsak dan istih vonjev, zapakirano v plastičen krožnik z enakim pokrovom čez (voila, presenečenje!). Pa toliko solidnih kuharjev je brez službe.
Skratka, hiralnice z zaposlenimi matildami. Zato se jim tudi ne reče več negovalke. Ker to tudi slučajno nima veze z besedo nega. Aja, pa v vsakem nadstropju visi tabla s pravicami bolnikov, da ne bo pomote.