S tremi prijateljicami smo si včasih, vsaj parkrat na leto, privoščile vikend v Kranjski gori. Na začetku v stričevem stanovanju v Čičarah, potem v stanovanju drugega strica prav v središču KG, nad majhnim kafičem, kamor smo enkrat v soboto dopoldne odtavale na kavo in sonček. Vedno se je začelo enako. S prvim postankom na Voklem. Natočit bencin, kupit kakšen prigrizek za na pot. Naslednja postaja je bil duty free shop. Po vodko ali viski. Se vselit v stanovanje, pozvonit kakšnim sosedom, da so priklopili plinski bojler, na pizzo v eno in isto pizzerijo, potem pa gledat takrat ful popularno oddajo Poglej me. Včasih smo šle zvečer še ven. Spoznat domačine, ki so itak že vedeli da smo tam. 4 punce iz Ljubljane. Največji izziv, pripravit Gorenjce, da vsaj eni plačajo pivo (ki smo ga spile vse štiri, jasno). Čez dan smo ležale na produ ob Pišnici, brale knjige in se režale. Totalen odklop.
Danes imam Kranjsko goro še vedno rada. Zaradi spominov na otroštvo, ker sem se tam naučila smučat, nostalgije in tega, da je kraj, kamor zahajam v različnih obdobjih v življenju. Spreminja se in je hkrati vsakič ista.
Pred kratkim sem bila tam s svojo družinico. Mi štirje smo se imeli fino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar