Praznovanja

Se z leti kar namnožijo, še posebej če imaš otroke. Družinska snidenja so vsako leto bolj številna, potem se za nekaj časa umirijo, začnejo spet naraščat, potem se pa skrčijo. Otroci grejo na svoje s svojimi, s strani širše družine potrjenimi partnerji, in imajo svoja, na začetku manjša praznovanja. Ko sva se prvič spoznala dni, obletnic, rojstnih dnevov ... In potem spet od začetka.
V veliko družinah se rojstni dnevi skoncentrirajo okoli določenih datumov. Pri nas je to december in januar, potem še enkrat zdaj, v aprilu in maju. December se začne z Miklavžem, Božičkom, Dedkom Mrazom in potem rojstni dan, rojstni dan, rojstni dan. Malo miru. In je že april. Rojstni dan, rojstni dan, rojstni dan, rojstni dan, Velika noč, rojstni dan. Konec.
Vsak rojstni dan je treba praznovat vsaj dvakrat, enkrat za družino, drugič s prijatelji. Eno je obveznost, drugo prijetnost. Vsaj zame, zadnje čase. Včasih je bilo pa vse drugače.
No, danes imam že polno glavo vsega, pa nismo še niti na polovici. Na srečo me čaka še prijetnejši del vsega skupaj, in na žalost imam za seboj bolj naporen del, zaradi česar sem utrujena in brez volje.
Napornejši del otroškega družinskega praznovanja je nadrkavanje babic in dedkov v tem, kdo je pametnejši, kdo več ve o vzgoji, kdo kupuje najboljša darila in sploh, kdo je največji car. Letos je to že razjasnjeno.
Rojstni dnevi od otrok prvih nekaj let postanejo edini izgovor za druženje s starimi prijatelji, ki imajo enako stare/majhne otroke. Dokler otroci ne začnejo sestavljat svojega seznama povabljenih, kar je zelo kmalu. Prekmalu. Namreč ravno takrat, ko postane otroško praznovanje spet prijetno, udobno. Ko se lahko na žuru tudi usedeš, malo poklepetaš s kom in v miru spiješ vsaj eno pivo. Če imaš srečo, pač dve.
Zdaj nas čaka še piknik za vse, ki nas poznajo. Mal podrinkat in podensat. Komaj čakam, da bo spet toplo.