100 želja - 1.del

Rada bi:

1. se naučila bordat
2. igrala tenis
3. prebrala 2 knjigi vsak mesec
4. znala šivat
5. šla skočit s padalom
6. znala spečt klipiče
7. znala jahat konja
8. šla v Pariz in si kupila eno pregrešno drago stvar, ki je ne potrebujem
9. imela ene Jimmy Choo čevlje
10. prepotovala Italijo, Španijo, Portugalsko
11. šla na Aljasko
12. se odselila v Avstralijo
13. bila brez težav z denarjem
14. vzdrževala zdravje in kondicijo
15. gledala svoja otroka, kako odraščata
16. da bi otroka spoznala mojo mami
17. nehala bit jezna po nepotrebnem
18. znala uživat tukaj in zdaj
19. znala ločit zrnje od plev
20. tekoče govorila vse jezike, ki sem se jih učila
21. in še francosko
22. smučala z družino v Franciji
23. potovala z avtodomom
24. imela daljše noge
25. si popravila dioptrijo
26. nehala nosit zobni aparat
27. se zjutraj zbujala brez budilke
28. omogočila otrokom srečno otroštvo in mladost
29. imela več časa
30. se usposobila za mediatorja

You're not the only one, with mixed emotions (Rolling Stones)

V petek smo imeli pogreb. Družinsko snidenje v stilu.
Naša družina je res popolnoma usekana. Si rečem vsakič, ko poskusim na glas ubesediti kakšen dogodek. Sploh ne smem pomislit na to, kaj si misli tisti, ki je takrat na drugi strani. Prav malo je namreč manjkalo, pa bi pred vežico kadili cigare in pili konjak. Saj še sama ne morem verjet napisanemu. Eni so vse skupaj izkoristili za svojo promocijo. Drugi so pokazali, da nimajo manir. Če mi kdo izreče sožalje in v ta namen pomoli orokavičeno mlahavo roko, sem užaljena. Tretjim, čisto tujim ljudem, pa je bil petkov dan res dogodek. V službi so vzeli prosto dopoldne, prisostvovali pogrebu, ki je bil mišljen (in napisan) v "najožjem" družinskem krogu. Nikoli niso videli ali poznali mojega dedka. Njim je bil samo "day off". Potem se jim je mudilo, ker so morali še na malico.
Ne vem kaj je z ljudmi. Imajo tako radi pogrebe? Se dobro počutijo le v večjem krdelu? Se radi počutijo del družine, ki je sami nimajo ali niso sposobni? Ker če je to res, ne vem zakaj si ne izberejo kakšne bolj povprečne. Ker z nami so same težave.
Še dobro, da nismo v osmrtnici napisali: odšel je v večna lovišča. Pa ni manjkalo veliko.

Coprnica

Je zadnjič v mail o meni napisal moj stric. Potem ga je po pomoti poslal meni, namesto tistemu, ki mu je bil namenjen. Simpatično.
Če ne bi napisal copernica.

Humanitarnost

V vrtcu so rekli otrokom, naj zbirajo zamaške. Staršem na roditeljskem sestanku tudi. Nihče sicer točno ni vedel za koga zbiramo. Ampak vseeno. Da je le za dober namen. In da se otroci prvič srečajo z neke vrste dobrodelnostjo. 

Doma pridno zbiramo zamaške in mali jih nosi v vrtec. Ker smo že dalj časa tudi ozaveščeni in nam ni vseeno za naravo, prihodnost otrok in sveta ..., jasno da recikliramo. Pomeni sicer, da imamo v predsobi papirno vrečko ali kartonsko škatlo za papir, v velikem smetnjaku v kuhinji dve vrečki za navadne odpadke in steklo, na pultu v kuhinji razgradljivo papirnato vrečko za bio odpadke in na balkonu, razen poleti, eno ogromno vrečo za embalažo. Ta je seveda najhitreje polna. V primeru zbiranja zamaškov se čas polnenja te velike in grozljive vreče s plastiko, skoraj da prepolovi. 

Zato sem malo računala. 1000 kg stane menda 300 EUR. Kar pomeni da za 10 kg zamaškov dobi "humanitarna akcija" 3 EUR. Ali še huje, z 1 kg zamaškov ste darovali nekomu, ki je potreben pomoči, 30 centov. Če sem prav zračunala. To je, milo rečeno, kot bi nekoga zaj ... v glavo. 

Najbrž nekdo mastno služi s pretapljanjem pomitih in sortiranih pokrovčkov. Poleg tega, da je skrajno neekološko, da se embalaža brez pokrovčka ne da "zložit" na enako majhno, ker se napihne nazaj, če ni zašraufana. Da ne omenjam koliko časa traja, da je zamaškov res za 1 kg, na ravni ene družine mislim.

Tako slovensko. Dobrota sirota. Samo da na zunaj zgleda fajn, da vsi prispevamo. Pa da v resnici ni treba nič naredit. Če bi nakazala 3 EUR direktno, brez zbiranja, bi pa rekli, da sem skopuh?   

6 let

Danes je obletnica mamine smrti. Žalostna sem.

Zakaj kupujem italijanski pršut

Čisto preprosto je. Ker je slovenski narezan na 1 mm debele rezine. Tega ne prenesem. Res ne.

Če denar res ne prinaša sreče, potem ga vrnite. (Jules Jenard)

Včasih ne morem verjet, da so ljudje lahko tako malenkostni. Posebej, če je v igri denar. Majhen denar. Poznam kar nekaj ljudi, z enimi sem celo v sorodu, ki bi si za 1 EUR zvrtali luknjo v koleno. Medtem ko z drugo roko mečejo denar, večje količine, skozi okno.
Ko sem bila majhna, je moj dedek vsaj enkrat na mesec šel v Celovec v šoping. Takrat je bilo to normalno, če si hotel imet banane, čokolado in mehak 'skret papir'. Ko je znosil robo v stanovanje, se je usedel za mizo, ful učeno sklonil nad listek in do zadnjega centa natančno preračunal kaj je prinesel za koga in koliko mu je ta dolžan. Med člani ožje družine, jasno da ni nosil za sosede.
Enkrat drugič je bilo pri moji drugi stari mami, nonici, ki ji je moj foter prinesel zelenjavo s trga. Zloži ven iz cekarja kar je naročila, 'pa še tale peteršilj sem ti vzel, ker je bil lep in zdaj si mi dolžna še 5 tolarjev'. Nisem bila več tako majhna. In skoraj me je kap. Res mu jih je dala.
Ne razumem niti tega, da eni raje vozijo tuje avtomobile, kot da se usedejo v svojega in grejo kamor jim paše, da s tem prihranijo, kaj, 2 dcl bencina?!
Ne razumem, da starši vzamejo denar od tebe, za par stvari, ki ti jih spotoma prinesejo s tržnice, ko itak pridejo na obisk. Ne razumem, da si pustijo kupit sladoled in plačat kavo. Res ne razumem.
Mogoče res drži 'čisti računi, dobri prijatelji', se pa s tem znotraj družine, težko sprijaznim. Zdaj sem sicer malo bolj imuna na izjave 'ful sem brez denarja'. Ker to v resnici pomeni 'ravnokar sem si kupil nov računalnik / najbolj fensi bojler, kar jih je na trgu, ali pa 'samo' jakno za 500 EUR.
Mogoče sem neumna. Namreč, nimam ne najnovejšega modela računalnika, ne bojlerja in ne jakne za 500. Ampak v lokalih, kjer je dobro in so prijazni, še vedno pustim napitnino. In s prijateljicami na kavi ne razmišljam katera je na vrsti za plačat kavo. In se ob tem počutim dobro.