Včasih ne morem verjet, da so ljudje lahko tako malenkostni. Posebej, če je v igri denar. Majhen denar. Poznam kar nekaj ljudi, z enimi sem celo v sorodu, ki bi si za 1 EUR zvrtali luknjo v koleno. Medtem ko z drugo roko mečejo denar, večje količine, skozi okno.
Ko sem bila majhna, je moj dedek vsaj enkrat na mesec šel v Celovec v šoping. Takrat je bilo to normalno, če si hotel imet banane, čokolado in mehak 'skret papir'. Ko je znosil robo v stanovanje, se je usedel za mizo, ful učeno sklonil nad listek in do zadnjega centa natančno preračunal kaj je prinesel za koga in koliko mu je ta dolžan. Med člani ožje družine, jasno da ni nosil za sosede.
Enkrat drugič je bilo pri moji drugi stari mami, nonici, ki ji je moj foter prinesel zelenjavo s trga. Zloži ven iz cekarja kar je naročila, 'pa še tale peteršilj sem ti vzel, ker je bil lep in zdaj si mi dolžna še 5 tolarjev'. Nisem bila več tako majhna. In skoraj me je kap. Res mu jih je dala.
Ne razumem niti tega, da eni raje vozijo tuje avtomobile, kot da se usedejo v svojega in grejo kamor jim paše, da s tem prihranijo, kaj, 2 dcl bencina?!
Ne razumem, da starši vzamejo denar od tebe, za par stvari, ki ti jih spotoma prinesejo s tržnice, ko itak pridejo na obisk. Ne razumem, da si pustijo kupit sladoled in plačat kavo. Res ne razumem.
Mogoče res drži 'čisti računi, dobri prijatelji', se pa s tem znotraj družine, težko sprijaznim. Zdaj sem sicer malo bolj imuna na izjave 'ful sem brez denarja'. Ker to v resnici pomeni 'ravnokar sem si kupil nov računalnik / najbolj fensi bojler, kar jih je na trgu, ali pa 'samo' jakno za 500 EUR.
Mogoče sem neumna. Namreč, nimam ne najnovejšega modela računalnika, ne bojlerja in ne jakne za 500. Ampak v lokalih, kjer je dobro in so prijazni, še vedno pustim napitnino. In s prijateljicami na kavi ne razmišljam katera je na vrsti za plačat kavo. In se ob tem počutim dobro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar