V petek smo imeli pogreb. Družinsko snidenje v stilu.
Naša družina je res popolnoma usekana. Si rečem vsakič, ko poskusim na glas ubesediti kakšen dogodek. Sploh ne smem pomislit na to, kaj si misli tisti, ki je takrat na drugi strani. Prav malo je namreč manjkalo, pa bi pred vežico kadili cigare in pili konjak. Saj še sama ne morem verjet napisanemu. Eni so vse skupaj izkoristili za svojo promocijo. Drugi so pokazali, da nimajo manir. Če mi kdo izreče sožalje in v ta namen pomoli orokavičeno mlahavo roko, sem užaljena. Tretjim, čisto tujim ljudem, pa je bil petkov dan res dogodek. V službi so vzeli prosto dopoldne, prisostvovali pogrebu, ki je bil mišljen (in napisan) v "najožjem" družinskem krogu. Nikoli niso videli ali poznali mojega dedka. Njim je bil samo "day off". Potem se jim je mudilo, ker so morali še na malico.
Ne vem kaj je z ljudmi. Imajo tako radi pogrebe? Se dobro počutijo le v večjem krdelu? Se radi počutijo del družine, ki je sami nimajo ali niso sposobni? Ker če je to res, ne vem zakaj si ne izberejo kakšne bolj povprečne. Ker z nami so same težave.
Še dobro, da nismo v osmrtnici napisali: odšel je v večna lovišča. Pa ni manjkalo veliko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar