Velike količine vsega me zmeraj zadušijo. Popolnoma ubijejo. Razprodaje so ena teh zadev. Neskončne police in kupi vsega, vse prebrskano, razmetano, z velikimi oranžnimi ali kako drugače vpadljivimi napisi %. Fej! In čeprav so cene takrat za večino stvari sploh realne, me na razprodaje ne spraviš, če res ni nujno.
Enako se mi zgodi v gostilnah. Četudi sem vstopila neznansko lačna, po tem, ko predme postavijo zvrhan krožnik tistega, kar sem si še malo prej neznansko želela, ne morem spraviti po grlu niti grižljaja. Ne morem in konec.
Razen knjig. Knjig in revij. Obožujem jih. RIP Delo Revije.
Torej, zdi se mi, da se mi enako dogaja s FB. Tam sem, ker sem sicer doma in se mi je zdelo, da nekako pa moram vdrževat malo stikov s takimi in drugačnimi prijatelji/cami. Potem je nekaj časa čisto zabavno brat o tem, kaj drugi mislijo in delajo. In kdaj kaj napisat o tem kaj misliš in delaš. In potem vse skupaj zbledi. Vmes še parkrat klikneš 'like' na kakšen prijetno zgledajoč sajt in na koncu dobivaš kar naenkrat neskončno 'sporočil', ki te sploh ne zanimajo več. Ker jih je preveč. Zato sploh ne razumem, zakaj imajo ljudje potrebo po tem, da se pridružujejo različnim mrežam. LinkedIn, Google +, MamboJumbo ...
Ampak jaz itak včasih mislim, da nisem za ta svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar