Norost je stvar okusa

Imam strica, starega nekaj če 60 let. Še vedno je velik otrok. Od rojstva do danes še ni uspel odrast. Odrast v smislu, da bi kdaj prevzel odgovornost za svoja dejanja. V 60. letih je ni niti enkrat.
Z energijo se napaja zaradi škodoželjnosti in želje po maščevanju, čeprav v osnovi nihče ne ve s kom in zakaj se pravzaprav bojuje.
No, trenutno je sveže poročen z mlado plesalko z droga, ki se je morala zaradi uradnih postopkov, vrnit v Dominikansko republiko od koder je, in kjer ima dve mladoletni hčerki. Za poročno darilo ji je moj stric podaril operacijo za povečanje oprsja, ki jo je plačal z denarjem od mojega dedka. Brez njegove vednosti seveda. Temu dejanju reče svetilnik (levi in desni morda, ne vem).
Sedaj je svoje stalno bivališče preselil v deželo svoje aktualne žene, kjer bo po vsej verjetnosti ostal, dokler mu ne zmanjka denarja od prodaje družinskega stanovanja. Tam je večino svojega življenja živel s svojima sinovoma, za katera dandanes nihče več ne ve kje sta. Popolnoma sta prekinila stike s celotno družino svojega (norega) očeta. In jaz ju poskušam razumet. Čeprav ju pogrešam. Fejst fanta sta.
Pa naj še kdo reče, da nima vsaka družina svoje zmešane zgodbe.
In ja, nadaljevanje sledi.

Kopalke pozimi

Na mail povabilo prijateljice, sem se imela privilegij včlaniti se v nekakšen klub ugodnosti (marketinška fora ja), kjer lahko po zelo ugodnih cenah nakupuješ obleke, čevlje, torbice in ostale modne dodatke še kar znanih blagovnih znamk. Hja. Itak ne verjamem v razprodaje, ker so takrat cene šele približno take, kot je smiselno zapravit za tovrstne cunje in cunjice.
In potem sem včeraj čisto slučajno res našla 3 stvari, za otroke seveda, ki bi jih hotela imet. Najdem številke, v večini primerov je pri polovici izdelkov napis RAZPRODANO (tudi tega ne razumem, zakaj je potem še tam?), dam v košarico izdelke z napisom NA ZALOGI in malo pred koncem postopka vidim desno spodaj še kar majhen napis Dostavni rok 4 do 5 tednov. Skoraj me je kap.
Pa sem vseeno upala, da temu ni tako, in napisala blazno prijazen mail, da sem sicer navdušena, ampak nisem pripravljena toliko časa čakat in če je res edina možna dostava čez toliko časa. In glej si ga zlomka, res je! Se opravičujemo, se trudimo, vendar ...
Sploh si nočem predstavljat, da bi brez prebiranja vseh teh 'drobnih tiskov' vsepovsod, naročila espadrile poletnih barv in jih pri letos tako spremenljivih vremenskih razmerah, dobila po pošti enkrat v začetku septembra.
Ko bo že za puhovko in bulerje?

Freak show

Pred kratkim sem prebrala članek, kjer se knjigarnarji pritožujejo, da Slovenci kupujemo premalo knjig. Najbrž tudi preberemo, čeprav je izposoja v knjižnicah kar dobra, se mi zdi. Je pa tudi res, da imamo največ izdanih knjig na prebivalca. Kar pomeni, da imamo veliko ljudi, ki pišejo knjige, in malo tistih, ki jih beremo.

In ta vzorec v zadnjem času deluje na skoraj vseh področjih.

V medijih naprimer. Veliko časopisov in tistih, ki imajo v njih kaj povedati, in malo takih, ki časopise in revije sploh še kupujejo, še manj takih, ki jih beremo. Škoda. 

Poleg tega se je blazno razširila freaky nastopaška scena. Tvojih 5 minut na televiziji. Če nisi nastopil v kakšnem resničnostnem šovu, še vedno lahko v mobitelovem, simobilovem, mercatorjevem ali activia danone oglasu. Torej, če nimaš nič za pokazat, nič za povedat in te ni za pogledat, lahko celi Sloveniji poveš kdaj in koliko te napenja. Kdo pa to gleda?

In kaj, se potem ljudje pogovarjajo: ti, si me videl zadnjič na talentih? Ja, kul, stari. A si ti mene v reklami? 

 

Starost ni radost

Jest hočem umret v spanju. To se mi zdi še najbolj elegantno.
Nočem dočakat 97 let, nočem preživet svojih otrok in nočem bit obsojena na dobro voljo in milost drugih.
Domovi za starejše se zdaj reče. Ker je Dom onemoglih od včasih preveč nehumano. Znotraj zidov je pa isto. Stari ljudje, ki ne morejo več skrbeti sami zase, so, predvsem v Ljubljani, prepuščeni na milost in nemilost osebja medicinskih sester, še bolj pa strežnic z (morda) dokončano osnovno šolo, ki si vendarle niso zaslužile takšnega bednega joba. One pa že ne. Zato delajo samo tisto, kar imajo v svojem opisu del in nalog. Pa še to preko k... Ja, razumem, tastari so večinoma težki, zahtevni, večno nezadovoljni ... In ja, na žalost gre svetu tako, da jih je vedno več. Torej, če se znebimo enega, najbolj sitnega, jih še vedno ostane več kot dovolj, da dobimo tisto minimalno plačo, ki si jo tako krvavo zaslužimo. Dajmo malo prezračit tako pomeni naredit fajn prepih, morda pa kdo pridela pljučnico in bo nekaj časa bolj mir. Kosilo se reče nečemu brezobličnemu in vsak dan istih vonjev, zapakirano v plastičen krožnik z enakim pokrovom čez (voila, presenečenje!). Pa toliko solidnih kuharjev je brez službe.
Skratka, hiralnice z zaposlenimi matildami. Zato se jim tudi ne reče več negovalke. Ker to tudi slučajno nima veze z besedo nega. Aja, pa v vsakem nadstropju visi tabla s pravicami bolnikov, da ne bo pomote.

Pametovanje

Se zalotim včasih ja. Na raznorazne teme in ob različnih priložnostih. Tokrat sem po spletu okoliščin prišla do teorije, da s(m)o slovenske družine nekaj posebnega. In to v svetovnem merilu itak. Dokazano, se vsi čudijo tej povezanosti med mlajšimi, starejšimi, in vsemi člani nasploh. Sploh pa fascinira ta neločljiva povezava med primarno in sekundarno, torej novo mlado družinico in starši. Hm ja, in sem odkrila ... Toplo vodo. Skratka, slovenska posebnost in velika povezanost je ..., bi rekla, pogosto tudi finančne narave. Tudi v mojem primeru ja. Finančne ali kako drugače koristoljubne. In ne gre samo za usluge. Gre res za neke materialne izmenjave, ki bolj pogoste kot so, bolj je družina povezana. Oziroma, več kot si dajemo, raje se imamo. Fino ne. Če ne bi bilo zraven tudi več, kot si dajemo, bolj si solimo pamet, bi bilo pa idealno. 
Prelepo, da bi bilo res.

Vakum

Danes imam slab dan. Trenutno mi je za jokat. Ne vem kako se to napiše; smrk, smrk, jok jok, kaj pa vem ... Počutim se, da se najraje ne bi ... Počutim se tako ... prazno in polno hkrati. Prav boli. Kot bi se ti vsi notranji organi postavili nekje ob rob, v sredini pa bi zazijala neskončna praznina. In tema samo čaka, da jo napolni. In tema je bad. Jaz pa bi rada izstopila ven.
Zdaj vem zakaj ljudje od hudega zbolijo.

Feljton

Prvič v življenju sem brala podlistek v Delu. In to dve knjigi zapored. Tako da sem čakala vsako jutro na nov časopis in si ga pustila na mizi, da bom sredi dneva lahko v miru prebrala ...
Daniel Glattauer, Proti severnemu vetru in Vsakih sedem valov.
Knjigi, ki sta mi po dolgem času na koncu zvabili nasmešek na usta. In kaj je na njima posebnega? Naivnost. Občutek otroške naivnosti, da je konec vedno srečen, da obstaja ljubezen na prvi pogled, da je možno slišat travo, ki raste ...
In po dolgem času sem spet vesela, da sem še vedno naivna. Včasih sicer boli. Ampak obstaja toliko stvari, zaradi katerih je vredno obdržati otroka v sebi in se veselit novega sončnega dneva. Vsak dan sproti. Tudi če zunaj dežuje.