Starost ni radost

Jest hočem umret v spanju. To se mi zdi še najbolj elegantno.
Nočem dočakat 97 let, nočem preživet svojih otrok in nočem bit obsojena na dobro voljo in milost drugih.
Domovi za starejše se zdaj reče. Ker je Dom onemoglih od včasih preveč nehumano. Znotraj zidov je pa isto. Stari ljudje, ki ne morejo več skrbeti sami zase, so, predvsem v Ljubljani, prepuščeni na milost in nemilost osebja medicinskih sester, še bolj pa strežnic z (morda) dokončano osnovno šolo, ki si vendarle niso zaslužile takšnega bednega joba. One pa že ne. Zato delajo samo tisto, kar imajo v svojem opisu del in nalog. Pa še to preko k... Ja, razumem, tastari so večinoma težki, zahtevni, večno nezadovoljni ... In ja, na žalost gre svetu tako, da jih je vedno več. Torej, če se znebimo enega, najbolj sitnega, jih še vedno ostane več kot dovolj, da dobimo tisto minimalno plačo, ki si jo tako krvavo zaslužimo. Dajmo malo prezračit tako pomeni naredit fajn prepih, morda pa kdo pridela pljučnico in bo nekaj časa bolj mir. Kosilo se reče nečemu brezobličnemu in vsak dan istih vonjev, zapakirano v plastičen krožnik z enakim pokrovom čez (voila, presenečenje!). Pa toliko solidnih kuharjev je brez službe.
Skratka, hiralnice z zaposlenimi matildami. Zato se jim tudi ne reče več negovalke. Ker to tudi slučajno nima veze z besedo nega. Aja, pa v vsakem nadstropju visi tabla s pravicami bolnikov, da ne bo pomote.