Po neuspelem poskusu nakupa vstopnic brez rezervacije (eni se celo življenje učimo ...), smo včeraj končno prišli do ogleda Backa Jona v Kinodvoru. Za menoj je sedela starejša gospa, babica z vnučkom, ki je pred začetkom filma že skritizirala vse, ki so zadnji trenutek še ugašali telefone. Češ kako lahko ...
Luči se ugasnejo in gospa prične z razlago filma, tolmačenjem, ne vem kako bi to rekla. Z normalnim, niti malo stišanim glasom, je pač celoten film komentirala dogajanje na platnu.
Nekje na polovici filma sem jo vljudno prosila, če lahko samo malo tiše. Pa sem ostala nesliš(a)na in nevidna. Ker sem vzgojena v "live and let live", sem poskušala glas odmislit in vseeno uživat v filmu. Priporočam, lušten je. Sploh če ste oboževalci Backa Jona tudi v sicer. No, tisti kratki, televizijski, je boljši, ampak vseeno.
Razmišljam o tem kako različne generacije gledajo na otroke in kako sem vesela, da se stvari spreminjajo, čeravno počasi. Je mar res potrebno otrokom razlagati, kaj se v risankah, filmih ipd. dogaja, ker sicer ne bodo "prav gledali", ne bodo dojeli bistva, ne bodo razumeli zgodbe ... Ne bodo razvili domišljije?
Ob tem sem se spomnila še svoje lastne izkušnje, ko je mojim otrokom njihova babica pela pesmico o neki žabici, ki umre. Se spomnim svojega vprašujočega pogleda takrat (ne vem pravzaprav zakaj) in njenega "saj itak še ne razumeta".
In vem kaj me je pravzaprav zmotilo ... Gospa ni razumela zgodbe. Najbrž bi potrebovala razlago.
Ni komentarjev:
Objavite komentar