Nikoli nisem razumela tistih, ki si svoje bližnje želijo videti po smrti. Če na primer nisi imel priložnosti biti zraven, ko nekdo umre, je to po mojem zadnje, za čimer ti je lahko žal. Mene namreč ti prizori tako ganejo, da jih ne morem odmislit še zelo zelo dolgo. Predolgo. Predvsem glede na to, da bi želela, da se končno uresniči to, da lahko obujam spomine, ne da bi me preganjali hodniki bolnice, cevke, hladen stisk roke, naenkrat lažji in speči mucek v naročju ... in vsesplošen mraz.
Vedno slišim in berem o tem, kako je spomin en fajn luknjast sir, v katerem ostanejo samo lepi prizori in občutki. No shit!
No, pri meni je ravno obratno. Tam, kjer so sicer luknje, so prizori. Globoke luknje, ki niti slučajno ne bledijo tako hitro, da se ne bi bala, da bo sir medtem že splesnil.
Razmišljam o tem, kdaj bom svojo mami spet videla v elementu. Tako, kot je bila v resnici. Večinoma dobre volje, polna energije in optimizma. In kdaj se bom lahko brez bolečine v srčku, spomnila nanjo in na vse, kar sva počeli skupaj. In je bilo prijetno.
Še kar čakam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar